Zakaj ne smemo delati napak?
Najprej bi se lotil vprašanja: "Zakaj se "prodajamo""?
Ampak v bistvu odgovora na to vprašanje nekako ni oz. ga vsaj jaz ne uspem najti. "Prodajamo" se (večinoma so izjeme tisti brez narekovajev) zavedno in nezavedno. Torej, če to želimo ali ne. V bistvu je vsaka naša poteza, gesta, beseda itd. en majhen košček mozaika celotne naše "blagovne znamke". In ker vemo, da je potrebno nam ljube blagovne znamke ščititi, negovati in jim dvigovati publiciteto, vse to dobi še večjo težo ob dejstvu, da smo mi lastniki svoje "blagovne znamke" oz. da smo "blagovna znamka" pravzaprav mi sami.
Mogoče pa le uspem najti odgovor oz. vsaj nekakšno smernico razmišljanja. Ljudje smo po naravi takšni, da težimo in hrepenimo po pripadnosti v družbi. Po tem, da bi nas ljudje okrog nas spoštovali, cenili in nas tudi pogrešali, kadar nas ni "naokrog". Končni cilj je pri večini enak - biti dobra, zanimiva, prijazna, "kul", spoštovana, verodostojna, seksi "blagovna znamka". Izjeme so tisti, ki želijo ravno nasprotno - biti nezanimiva, dolgočasna, turobna, črnogleda, pesimistična "blagovna znamka". Ampak tudi ti imajo svoj cilj. Tudi ti se morajo "prodati", da dosežejo svoj namen. Kakorkoli, vrnimo se raje k seksi stvarem. Ponavljam še enkrat, ljudje težimo k večji pripadnosti v družbi. Ampak veliko je ljudi, ki se enostavno ne zna podati na tisto najbolj optimalno pot, da pridejo do svojega cilja. S čemer ni nič narobe, nasprotno, še bolje. Menim, da ni pravilne ali napačne izbire poti. Če nehote izberemo takšno, ki nas ne vodi do našega cilja, in na podlagi okoliščin to ugotovimo ter ukrepamo, se lahko marsikaj naučimo. In ker vemo, da šola niso le ocene in nekaj let akademske izobrazbe, ampak se prava šola prične šele, ko obstanemo pred šolsko institucijo, z zaprtimi vrati, so napake ključni del šolskega procesa. Na žalost so napake, vsaj pri večini ljudeh, na ravni percepcije, prepovedan sad. Jaz pa pravim - naužijmo se jih čimveč! Svobodno in brez krive vesti se jih lotimo. Ampak nekaj od tega se tudi naučimo. Delanje napak je nekoristno počenje, če ne vemo, kaj v prihodnje storiti, da se jim izognemo ali jih vsaj omilimo. Vem, da nas v šoli učijo le popravljanja napak in nam to še zelo dobro dajo vedeti z rdečo barvo ter po možnosti še z 46 klicaji zraven. Se strinjam, da jih moramo popraviti, ampak a ne bi bilo bolje, če bi prof. slovenščine izpostavil/a v eseju, zraven napak, tudi besedne zveze, stavke ali odstavke, ki so odlično sodili v kontekst? Posebej označeni deli, zaradi katerih boš naslednjič spisal še boljše delo? Vem, da bi jaz osebno napake bolje sprejel in se bolj osredotočil na uspešnejšo produkcijo v prihodnje. Pa še tudi kdo zraven mene.
Skratka, na podlagi lastnik napak se naučimo stvari, v prihodnje, narediti bolj efektivne in optimalne. Hudo je, ko oseba zapusti akademsko okolje in se, hrepeneč k popolnosti, napoti v zunanji svet ter se ob svoji prvi napaki čustveno zlomi, kar ohromi njegovo umsko inteligenco in upočasni svoj "proizvodni trak". Hudo je, ko otrok zlomi vazo in starša kričita nanj, češ da je malomaren. S tem mu že takoj ob prvih stikih z zunanjim svetom damo vedeti, da je delanje napak greh. Kako naj potem posamezna družba izbira tisto pot, ki naj bi bila "pravilna"? In, navsezadnje, kako naj takšna družba svetuje mladim ljudem, kaj so "pravilni" koraki v življenju?
Ni pravilne ali napačne izbire poti, a nekako se usmerjam tja, kjer je največ preprek, soočanj, in kjer mi večina ljudi nasprotuje ter mi da vedeti, da nisem normalen - spomnite se, da ta ista večina ljudi, ob tem, ko zlomi vazo, spozna, da je malomarna - no, pa vsaj do samega sebe ne bom malomaren, s tem, ko ne poslušam malomarnih ljudi.
