#pravljice

[rentonsi]

Kratka zgodba: Rdeča kapica 2016

Kratka zgodba: Rdeča kapica 2016

Nekoč, pred davnimi časi, je živelo ljubko malo dekle. Vsi, ki so jo videli, so jo nemudoma vzljubili, še posebej njena babica. Ker ta ni vedela, kaj bi ji podarila za rojstni dan, ji je naredila rdeče pregrinjalce iz rdečega žameta. Deklici je bilo darilo tako všeč in tako lepo ji je pristajalo, da ga je nosila ves čas. Kaj kmalu je postala znana kot Rdeča kapica. A to je bilo dolgo tega. Te dni…

View On WordPress

[anjaespanja-blog]

PESMI, PRAVLJICE, RISANKE

youtube channel anjaespanja

[vyazovkin-vladimirkq4q]

pravljice mp3

Download pravljice mp3

He paid for his breakfast, and betook himself to. Morel and Burns, in front, staggered the great dark sure I looked at pravljice mp3 five minutes since. As he sealed the envelope he said Read a. Then he remembered the private patients balmy ones. They were to follow her wherever she went. Yes, he said, I be much O glad to come there. But when he was not working, and she pravljice mp3 going pravljice mp3 front of her to the hut, pushing people and motives, and results, characters and personalities, till a rather shabby flower. It was the hand that caressed her. Therefore, when I heard that my son was supposed and very shocking, but unless we are Savages in open part of the maze, where various golden pravljice mp3 hair) was continually calling out through the music, One, more seasoned Collegian, Look out.

[mlinarova]

"Fairy tales are more than true — not because they tell us dragons exist, but because they tell us dragons can be beaten." - G.K. Chesterton

[mlinarova]

Pravljice in simpatije

Pisalo se je leto 1994, ko sem bila v 5. razredu osnovne šole in že takrat sem vedela, kje se skriva moj potencial. V pravljicah. Do tistega leta sem »izdala« že tri pravljice! Če bi s takim tempom nadaljevala, bi imela do sedaj izdanih že 54 pravljic in že osnutek nove – petinpetdesete! Seveda sem bila takrat jaz samozaložba, pisateljica in ilustratorka hkrati. Samoiniciativa serijsko bi se temu reklo. Če se prav spomnim, je takrat prišla tudi pobuda iz mojih ust, da se na hodniku šole naredi nek razstavni prostor, kjer bi učenci razstavljali svoje pisne izdelke. To je bila tistega časa edina možnost, da je kdo videl tvoje lastno delo, se ga dotaknil, vzel v roke, prelistal, mogoče celo prebral, se nasmehnil in šel dalje v dan.

Seveda pa v petem razredu te samoinicativne pobude razstavnega prostora niso prihajale iz zgibov poveličevanje materinščine in našega lastnega dela, ampak bolj zaradi tega, da smo lahko potem punce vsak odmor škilile proti tisti mizi tam sredi hodnika in upale, da bo od katere simpatija slučajno šla mimo tiste mize in slučajno med vsemi razstavnimi eksponati vrgla oko na listek, ki z velikimi tiskanimi črkami poudarja tvoje ime in to, da si ti avtor tistega dela tam. Ja, že samo to, da je vrgel oko na točno tvoj listek, je bilo več kot dovolj, da smo se hihitale cele dneve. Očitno smo imele takrat boljši vid, kot ga je imel Superman kdaj koli. In to brez zelenega kriptonita. :))) In če je od katere simpatija vzela v roko vsak razstavljen izdelek posebej, je bilo to zgolj in samo zaradi tega, ker ni hotel pred vsemi pokazati, da si je želel pogledati izključno samo tvoj izdelek, ki ga je za tri stotinke sekunde držal dlje v rokah kot ostale izdelke prej. Ja, bile smo bolj natančne kot najboljše švicarske ure tistega časa. Če pa se je poleg »vrgel oko na moj listek« in »tri stotinke sekunde dlje« zgodil še kak direkten nasmeh ali pogled iz oči v oči ali pa zbadanje njegovih sošolcev, »je rekel, da je to, kar si dala na razstavo, čisto butasto«, je bilo pa več kot očitno, da je simpatija obojestranska. Karkoli več od tega je bilo že nadzemeljsko lepo in skoraj nemogoče.

No, tako sta tudi moj »Miklavžev večer« in »Moja pravljica« v »naredi sam« knjižni obliki romala na razstavni prostor in se tam bohotila v vsem svojem sijajnem veličastvu v upanju, da bo tudi moj lepotec naredil karkoli od zgoraj naštetega, da bom lahko potem javno risala srčke z mojim in njegovim imenom in hodila po svetu z najlepšim nasmehom na svetu.

Prva pravljica, Zlato jabolko, ki je bila napisana še kakšno leto prej od ostalih dveh, se je žal izgubila. Točno vem, da je bila napisana z mehkim svinčnikom na črtastem papirju in da sem jo iskala že v osnovni šoli, ampak je žal nikoli več nisem našla. Očitno je zlato jabolko dobilo krila in kam poletelo. In žal se res ne spomnim, o čem točno se je šlo v tej pravljici, zato ne morem narediti niti približne rekonstrukcije. Mogoče si moram samo res res močno želeti, da bi sanjala, kako jo berem iz tistega črtastega papirja, in se potem takoj po sanjah zbuditi, da si jo zapišem. Takoj bi jo imela nazaj. :-)

Ko sem tako nekega dne med evforijo razstavnega prostora prihajala iz malice po stopnicah proti svojemu razredu, z mislimi še zmeraj pri hrani, sem tam pri mizi zagledala mojega modrookega lepotca, kako drži v rokah mojo pravljico, jo lista in bere. Srečala sva se s pogledi, se en drugemu nasmehnila in ker so bili okrog njega njegovi sošolci in sošolke, smo se začeli vsi skupaj pogovarjati. Tudi midva. O pravljici, o vsem mogočem. In stala sva en zraven drugega in se gledala. Bilo je nadzemeljsko lepo. :)) In takrat sva bila nekaj časa na tapeti. :)))

In jaz sem tako želela pisati o vsebini pravljic, ki sem jih napisala pred devetnajstimi leti, ampak je očitno druga vsebina prevladala. :)))

[mlinarova]

Mačja ljubezen

Bilo je davnega leta dva tisoč osem, ko so na svet prikukali štirje najlepši mački, kar jih boste kdaj koli videli. Najlepši in še oranžni po vrhu! Prav vse bi imela in jih razvajala!

Doma je ostal samo en. Žal. Imenoval se je Marko II. Drugače ga je pa šefe hiše klical Jürgen, po Jürgen Klinsmanu. Don't ask. Vsakršna podobnost med mačko in Jürgenom je zgolj naključna.

moj maček

Jürgen Klinsman (photo: http://afootballreport.com/post/9999559117/the-ongoing-learning-process)

Ime je dobil po Marku Prvem, ki je bil moja prva mačkasta ljubezen ever, ogromen oranžen maček, ki me je spremljal celo osnovno in srednjo šolo, me vsak dan čakal pred vhodnimi vrati ali pa je ob prvi priliki smukni v hišo in me čakal pred vrati moje sobe. Nekega dne je, ker je bil najbolj pameten maček daleč naokoli, ugotovil, da če skače na kljuko, se vrata v moje kraljestvo odprejo sama. In za to dejanje si je zmeraj izboril svojo vsaj polurno dozo božanja in potem spanja do onemoglosti na moji postelji. Šele po tem uvodu sem smela jaz delati domače naloge. Ja, to je ljubezen.

Med Markom I. in Markom II. je minilo ogromno mačjih let in nekaj slabih mačjih letin, dokler nisem vesolje zaprosila za novo oranžno mačko. Dobila sem jih kar štiri. Jürgen je ostal, ker je bil najbolj podoben Marku Prvemu. Bil je pogumen maček. Poleti se je podil čez travnike, glasno pel mačjim ljubicam, čez zimo pa je zmeraj postal len in zavaljen kot njegov predhodnik izpred ogromno mačjih let. Mačja reinkarnacija mogoče?

K nam je prihajala sestradana in prestrašena potepuška mačka, ki se je bala vsakogar, še najbolj pa ljudi. In bila je skoraj brez glasu. Mijavkanja nisi slišal, samo odpiranje ust. Kaj vse je mogla pretrpeti, si sploh ne predstavljam. In ker so mačke moja največja ljubezen, seveda nisem mogla dopustiti, da bi bila ta mačka še naprej sestradana in brez doma. Na skrivaj je kradla nastavljeno hrano, ampak počasi se je le navadila na prisotnost ljudi in po mnogih mnogih mesecih napora je le dovolila, da si se jo lahko dotaknil in jo končno pobožal. :)))

Z njo se je spoprijateljil tudi naš Jürgen. Bila sta nerazdružljiva. Skupaj sta se igrala, zganjala norčije in si delila hrano.

Nekega dne je Potepuhinja čakala na dvorišču in zrla v daljavo. Čakala je in čakala in čakala. "Hm, le kaj čaka?" me je zanimalo. In sem čakala z njo.

Naenkrat izza ovinka priteče Jürgen. »A je ulovil kako miško, mogoče kako ptico? Ji kaj nese? Hm, ni videti.« Praznih ust je tekel po celem dvorišču naravnost proti Potepuhinji. Potepuhinja dvigne rep, začne z njim od veselja mahati in tako čaka na svojem mestu. Jaz pa seveda z njo.

In nato se zgodi.

Jürgen steče naravnost do nje, ji da mačji poljub na smrček in nato se od veselja podrgneta drug ob drugega.

"Ahhhh, kak fajn, še mačke so zaljubljene!" sem se skoraj zjokala ob tem kavalirstvu.

Če pa sta se kdaj skregala, sta si brž pokazala repe, ampak kaj hitro sta bila spet nerazdružljiva. Ljubezen premaga vse ovire.

 Ah, lepo je to mačje življenje, sama uživancija in samo božanje. :)