Center of Ljubljana on the sunny winter day. Hard to belive it's almost the middle of December and it feels like beginning of the autumn. Last year this time we were bathing in the snow. But who needs a snow when we can have such a beautiful day in the middle of December, right? Ok, I take that back. :)
Chain Reaction workshop with fabulous Kerry Howarth and other great participants.
It was a really really good week. Go to Menza pri Koritu to see our work.
Outside and inside too. Love to all. <3 <3 <3
Spoznanje, da sem ga videla, je prišlo za mano šele naslednji večer, čeprav sem ga nekako imela ves čas v mislih. Zadnji poljub para, ki ga nisem niti poznala.
Gospa je ležala v bolnišnici v sobi zraven moje babice. Natrpana soba, z neko vprašujočo belino v zraku. Tam se je bojeval boj za biti ali ne biti. In prav čutil si ta boj vsakič, ko si vstopil v sobo. Bdel je nad vsemi.
Prišla sem na obisk k babici. Objela sem jo, poljubila in se pohecala, naj že končno pride s tega dopusta in da jo mačke doma neskončno pogrešajo. Pogled mi je ušel na sosednjo posteljo in nekaj obiskovalcev okoli. Nekaj je bilo drugače. Čutila sem. Vdala se je, sem najprej pomislila, ko sem jo zagledala. In videlo se je tudi navzven. Čez čas sem nekoliko stran od postelje na stolu zagledala nekoga sključenega. Sedel je tam v tišini in premišljeval. Le kaj premišljuješ ob takih trenutkih? Kako si živel življenje? Kako si užival v bližini ljubljene osebe? Obžaluješ vse grde besede? Ali vse neizrečene besede? Sem premalokrat pokazal, da mi nekdo pomeni cel svet in da bi zanj naredil vse? Sem zadostikrat izrekel besede »Rad te imam« in »Ljubim te« ali mi je bilo samoumevno, da se to ve? Kaj boš sedaj? Kako naprej? Mučna tišina.
Na naši strani veselje, da gre babici na bolje, nad drugo posteljo visi boj za obstanek.
Prišlo je še par ljudi, vživeli smo se, se pogovarjali, smejali, izmenjevali besede, poglede, nasmehe, bombone, čas je mineval in naenkrat nas je iz tega »stanja« vrgel hreščeč glas iz zvočnika, ki je odmeval po vseh sobah in hodnikih in se ponavljal v nedogled: »Spoštovani obiskovalci, obveščamo vas, da so obiski za danes končani.« Kako krut je ta zvočnik sem pomislila že prvi dan, ko sem ga slišala. Tam si, z vsemi vprašanji brez odgovorov, vse visi v zraku, ljubljena oseba leži na bolnišnični postelji, ne veš, če boš naslednji dan še govoril z njo, hočeš izkoristiti vsak trenutek, ko si tam in potem te tisto hreščanje opomni: ajde, maš sekundo, da se posloviš, potem pa marš iz te bolnice. Kruto in predvsem preglasno. Kot da boš res v tistem trenutku, ko po celi bolnici hrešči »Obiski so končani!«, »Obiski so končani!«, »Obiski so končani!« izrekel vse besede, ki si se jih namenil povedati. In potem se trume ljudi pomikajo proti izhodnim vratom. Na obrazih pa nešteto vprašanj brez odgovorov.
Začeli smo se poslavljati in pogledala sem proti sosednji postelji. Besede, kot so »Drži se, se vidimo jutri«, so parale tisto vprašujočo belino sobe.
Možakar je počasi vstal, šel v tišini mimo vseh proti njeni postelji, jo prijel za roko, izgovoril nekaj besed, za trenutek obstal in se nagnil k njenim ustnicam.
Poljub.
Iskren poljub.
V tišini je zapustil sobo.
Vedela sem.Težke so te besede. Vem.
Naslednji dan je ni bilo več v sobi. Odšla je v spanju.
Oči se mi zarosijo vsakič, ko se spomnim na vse to. Na intimo dveh, ki sta se ljubila do konca, in katere priča sem bila zaradi vseh okoliščin.
Nešteto vprašanj mi od takrat roji po glavi. O našem zavedanju, brezčasnosti ljubezni in kakšno življenje bomo pustili drugim v spomin.
In o zadnjem poljubu. A se ga bomo zavedali, ko bo prišel čas za to?
areudirty
gummygunk
discoholicmusic
pixelskylines