Zanimivo, kako prej nikoli dejansko nisem opazila mesta. Prej, pred prodajo avta. Kamorkoli sem šla - bumf v avto - bumf iz avta - opravek - bumf nazaj v avto. Dok si rekel keks sem bla doma v svoji sobici. Odkar se vozim z avtobusom in pešačim, če ni predaleč, opažam detajle. Npr. pozimi, ko so vsi vzdihovali kako je grozen žled, sem se počutila kot da bi me kdo prestavil v kako pravljico (sej vem, če bi meni podrlo streho ali pa bi bila cel teden brez elektrike, mi verjetno ne bi bilo tako pravljično). Ampak mi ni, tako da sem vse te mesece lahko mirne duše opazovala Ljubljano, ki se svetlika v magičnih odsevih mestnih luči v ledenih svečah. Saj vem, ta ledena drevesa res ne bi bilo lahko spregledati niti v avtu, ampak moj način vožnje je bil koncentracija na cesto in to je to. Pa kaj če se nad mano sklanja gomila lesa, ujeta v led. :)
Zdaj spomladi pa so to cvetoča drevesa in ostale živobarvne cvetke, ki jih je očitno polna cela Ljubljana. Kdo je vedel, da ima Ljubljana tudi kake parke? No ok, to sem vedla. Ampak kdo je vedel, da je tako prijetno brat knjigo s pogledom na ogromno drevo, ki zgleda kot velika sladkorna pena? Mogoče so to nekaterim samoumevne stvari, ampak jaz jih šele zdaj na novo odkrivam.
Ker sem hotela košček te cvetoče pomladi prenest tudi v stanovanje, sem bila že na ene par sprehodih z namenom, da si v naravi izberem svoj šopek česarkoli, ampak nikakor mi to ni uspelo. Tam kjer bi dejansko lahko kaj nabrala, so to bile veje z ravnokar prebujajočimi listki in cvetovi - kako naj človek uniči to na novo prebujajoče življenje? Sem pa šla po umetne rože. Sicer imam ta plan že kar nekaj časa, vse odkar sem na spletni strani Abigail Ahern ugotovila, kako lepi so lahko taki šopki. Plus, trajajo dokler se jih ne naveličaš, plus, ko se jih naveličaš, kupiš kakšno novo in narediš nov šopek :) Sem razmišljala tudi da bi jih pokombinirala s tapravimi, če bi zgledal preveč umetno, ampak zaenkrat ni potrebe, ker zgleda super.