eksperiment

ne, ne bo govora o kemiji :)

[tinabloga-eksperiment]

mladost, kolo in namišljeni kotički

Ko sem bila majhna (hm, no majhna sem še vedno)... Ko sem bila še mladiček, sem imela rdeče-modro bmx kolo, ki je kasneje naredilo krog še po rokah mlajših fantičev v družini in zdaj zelo verjetno zapuščeno rjavi v kaki garaži ali podstrešju. Se spomnem, da je bilo moje najljubše opravilo, ki je vključevalo moj bmx-ič, delanje osmic po našem domačem dvorišču in to ponavadi po več ur skupaj.

Moram priznat, da ne vem čisto točno, zakaj sem začela pisati o tej, dokaj kratki in nezanimivi temi, ampak med pisanjem se mi je utrnilo, da je bilo to precej brezplodno početje; ure in ure sem se vozila v obliki osmice, si zraven zmišljevala zgodbe o mojih takratnih hišnih ljubljenčkih (precej obilni mačji družini), pela, brundala, opazovala obliko dvorišča in uživala v sili, ki me je ponesla v ovinek na vsakem od dveh koncev "osmice". Zdaj nisem več mladič, sem pa dobila na posodo kolo, da bodo prevozi po mestu malo bolj prijazni mojemu, vedno bolj suhemu, žepu. Ko grem zdaj na kolo, ne grem na parkirišče delat osmic, temveč grem v pekarno, v trgovino, grem do fanta na drugo stran Ljubljane... grem nekam. In ko grem, je cilj in opravek bolj pomemben od poti. Ki je lineana. In čimkrajša. Kdaj se je enostavna želja po uživanju v nekih aktivnostih, spremenila v živčnost ob opravljanju obveznosti? Ok, roko na srce, je tale situacija s kolesom samo prispodoba, ki me je zdaj zadela v čelo in s katero zdaj mogoče razumem, kako so se moji pogledi spremenili od otroštva in kje se je v tem procesu zataknil ta užitek osmic brez cilja. Sem pa ravno na kolesu, in to na teh linearnih turah po Ljubljani, spet začela odkrivat točno ta občutek. Na enem izmed kolesarskih izletov me je kolo neslo tudi po Trnovem in po Gruberjevem nabrežju (hvalabogu za google maps), kjer so na eni strani nanizane kockaste vile s stolpiči.. No, za eno sigurno vem, da ima stolpič, ki štrli iz vogala stavbe pod kotom 45 stopinj, in mi deluje prav pravljičarsko. Tale stolpič mi ni šel iz glave in sem si med vožnjo v njem miselno skonstruirala mini bralni kotiček, v katerem bi lahko brala kake napete romane, obkrožena z 180-stopinjskim razgledom. Ali pa bi si v njem omislila tak mini zajtrkovalni / pitnočajarski kotiček, kjer bi hkrati na velikem oknu gojila sveža zelišča. Ta ideja mi je bila tako všeč, da sem si jo naskicirala in šla brskat po Polyvore-u za pravo kombinacijo pohištva in barv, ki bi ta moj namišljeni kotiček spravila vsaj na dve dimenzije, če že v treh ne more obstajati :)

coffee nook by tina-kavcic featuring a flower arrangement

Pa ful so mi všeč kombinacije stolov, ki so si čisto različni, ampak ravno zaradi te razlike pašejo skupaj. Mislim, da moja lista sanjskih poklicev postaja bogatejša za eno alinejo: zbiralec stolov.. njam :)

[tinabloga-eksperiment]

domek

Včeraj sem fliknila na steno slike, ki so se mi valjale ob mizi in čakale na okvir in trenutek, ko bom premagala strah pred obešanjem slik na random način. Zdaj je ta moja delovna soba končno dosegla stopnjo, kjer lahko v njej delam in ne razmišljam, kaj me v prostoru še vse moti :)

Pa sem bila še prejšnji teden v akciji v iskanju stanovanj, ker sem mislila da se bom mogla selit. Kar mi je zvenelo zelo zabavno, dokler ni prišel moment, ko se je bilo treba tega zares lotit. Še pred nekaj časa sem si zelo želela it nekam bolj v center, živet sama, da lahko naredim stvari po svoje (da ne govorim, kako sem si pred kakim letom noro želela it v Avstralijo), ampak zdaj ugotavljam, da sem si tukaj ustvarila dom, tudi če ga morem delit - pa saj je tako v bistvu bolj zabavno.

No, ne bom dosti brbljala, bom raje pokazala, kako zdaj to zgleda :) Pa našla sem neko staro fotko izpred enega leta, ko je zadeva zgledala res grozno in golo:

[tinabloga-eksperiment]

neke vrste moodboard

Sem spisala že dva odstavka mojega razmišljanja na temo službe in kako jo je težko najt..pa sem zbrisala. Sem pa prej med razmišljanjem o stvareh nakracala tole in lepo povzame moje občutke o tej delikatni temi :)

Na kratko, v nekem trenutku jasnosti mi je kapnilo, da se ne vidim v grafičnem oblikovanju (kar sicer nekako vem že od prvega letnika na akademiji) in tudi nimam nobenega interesa se v tej stroki razvijat. Kar je posledično prineslo tudi odločitev, da prekinem sodelovanje z očetovo firmo in zarnitev vseh nadaljnih projektov na tem področju (z izjemo redkih, ki jih počnem zaradi veselja in ne denarja). Kar je na nek način kar grozljivo, kaj zaboga bom pa sedaj.. :) No, prejšnji zapis, ki sem ga izbrisala, je bil posledica te negotovosti, ampak mi je vmes kapnilo, da mogoče vseeno ni vse tako črno in da so nekatere moje ideje glede iskanja nove poti v življenju manj neumne, kot so se mi zdele v tistem trenutku. Ena od takih idej je ta, da bi si naredila neke vrste portfolio na temo interierja, kjer bi zbrala vse ideje, ki jih imam za to stanovanje (tudi če jih v resnici ne bom nikoli realizirala), pa random ideje za karkoli povezano s prostorom, osnutke za sejme, ki sem jih delala za Biodom ipd. in razposlala raznoraznim birojem in studiem, ki se s tem ukvarjajo. Če ne drugo, se bom zabavala :) Zdaj že kar nekaj časa brbljam po raznoraznih interier blogih in revijah in v tem času sem ugotovila, kaj me privlači in kaj me ne. Po mojem mnenju je čisto preveč interierjev, ki so oblikovani po nekem "arhitekturnem" principu, ki so minimalistični in kvadratni (glede na to, da je to glavni trend, mogoče ne bi smela tega javno pisat hehe..hec :) da ne govorim o popolnem pomanjkanju barv v črno-belih minimalističnih sobah, kot da bi nekdo s sesalcem posesal vse življenje iz prostora. Meni so všeč prostori, ki nudijo neko drugačno izkušnjo, ki so vizualno in taktilno posebni in kombinirajo različne teksture, materiale, vire svetlobe, vzorce  ali barve. Še ena nova ugotovitev glede tega ali prostor funkcionira ali ne - če vsakodnevna šara, ki jo uporabljamo za življenje (raznorazne šalce, knjige, torbice ipd.) ni moteča, potem je to to. V teh minimalističnih prostorih pa moreš nonstop pospravljat, ker če ne zgleda grdo - to definitivno ni zame! :) Sem nabrala par fotografij, ki nekako povzemajo, v katero smer bo šla ta moja virtualna prenova stanovanja, pravzaprav je nekakšna okrnjena verzija moodboarda, ker se mi pravega ne da delat (a sem že omenla, da sem precej len človek?):

BTW: vsi ti prostori, tudi če so stilirani za fotkanje, delujejo, kot da bi bili enako fantastični, tudi če bi kje na tleh ležala kaka torbica, kje v bližini kup skicirk, na kavču kaka majica ali dve, krožnik z drobtinami, ki se ti ga ne da takoj pospravit za sabo..

[tinabloga-eksperiment]

budapest

Pa sem bla spet v Budimpešti. Na prejšnjem obisku se je vse vrtelo bolj okoli kuhančkov, tokrat pa sem dejansko uspela doživeti mesto v treznem stanju :) Nekje na netu sem prebrala, da je Budimpešta architectural paradise, kar popolnoma povzame moje občutke - vse je grandiozno, prepolno detajlov in okraskov, noegotsko in neobaročno, potem pa par socialistično preprostih stavb, tu pa tam kakšna moderna. Ulice te kar objamejo, ker se vse te zgradbe povzpenjajo bogve kam v višave. Vsepovsod so pisane strehe, temna pročelja in kontrastno zelene krošnje dreves. Pa reka..se bom ustavila, ker lahko pol pišem do jutri :) Poleg ulic so me navdušili tudi raznorazni lokalčki in trgovinice, vse kar smo videli je imelo nek budimpeštasti hipsterski pridih, vse je bilo opremljeno z domišljijo in konceptom. Veliko je bilo ploščic, z nakombiniranimi različnimi motivi, pa zanimive uporabe raznoraznih materialov, npr. bakrena vodovodna cev z žarnico, oprema je dostikrat zgledala bolj kot nekakšna umetniška instalacija. V glavnem, noro.

Najbolj mi je bil všeč nek lokal, kamor smo se zavlekli v napol spečem spanju (vsaj jaz sem se), kjer je bilo vse random - stari thonetovi stoli, neki starački naslonjači, tepihi z dekorativnimi vzorci v granny stilu, vsaka luč v svojem slogu, moderni stoli, plastični stoli, miza v obliki klavirja.. najboljši detajl pa so bile mize "v izložbi", dva stola in mizica na podestu tik pred velikanskim oknom, ki gleda na ulico. Pa do formule na stropu sploh še nisem prišla.. V primerjavi z Budimpešto je pri nas vse nekako zglancano, tam pa se ne bojijo starih stvari in tega filinga obrabljenosti in zgodovine. Kdo bi si mislil, da par starih stolov in miz lahko izpade tako eksotično. En sneakpeak (ja, opet moj famozni telefon, žal se tu s fotošopom ni dalo dosti popravit):

Na tem dopustu sem ponovno ugotovila da imam neko nerazložljivo afiniteto do starih stvari, odkrušenih, zaruznjenih, nakrancljanih, teksturno bogatih. Še posebej ko sem našla neko trgovino z interier-stvarmi, ki bi si jo z velikim navdušenjem kar celo preselila domov :) Večina stvari je imela nek filing starosti (npr. črke, izrezane iz starih bark, z oluščenimi plastmi barve, pa stara ogledala s pločevinastim robom, pa svečniki s teksturo zaruznjenega železa).. a kdo ve, če se kje pri nas kaj podobnega prodaja? Žal sem bila omejena ne samo s stanjem na trrju (grr..) ampak tudi s prostorom v avtu, tako da sem si kupila par malenkosti. Najboljša pa je ta železna sovica. Ne vem, kako jim je ratalo, ampak ima pravi čukast izraz, tako da se zdaj nasmejem vsakič ko grem mimo sobe :)

No, ne bom omenjala starih turških term, pa slastnih lososovih burgerjev, pa domiselnih trgovinic s pasovi iz kolesarskih gum :) Če bi se že uspela kam zmuvat iz moje Slovenije, bi z veseljem šla v Budimpešto. Problem bi znal predstavljat edino jezik, ker si ga res lahko polomiš pri izgovarjanju njihovih kilometrskih besed. Še sreča da večina zna angleško..

[tinabloga-eksperiment]

moj prvi članek in kaj je to sanjska služba

Večina ljudi, ki me pozna, ve, da imam zelo pogosto trenutke slabosti, ko ne vem kaj bi sama s sabo v življenju. Enako pogosto pa 120procentno vem kaj bi rada počela, samo to se spreminja po vremenu. Tako sem bila nekaj časa prepričana, da želim it študirat psihologijo, potem stoprocentno sigurna da bi bila modna oblikovalka..še pred kratkim me je imelo, da bi se šla učit petje, jao.. Sem tudi vmes imela trenutke šibkosti, ko me je privlačil interior design, ampak nikoli niso prav dolgo trajali. Dve stvari o katerih sem se pa strinjala, so bile:

1. da delo v kafiču nikakor ni zame

2. da bi umrla, če bi celo življenje morala delat reklame

Lej, pa še rima se :) Ker nikakor nisem našla poti iz tega labirinta, sem po prodaji avta zavestno sklenila, da bom ugotovila kaj me res veseli (zakaj po prodaji avta, ker sem takrat imela dovolj denarja za ga porabit za te svoje želje in za živet brez da bi cele dneve delala stvari, ki mi ne pašejo).

V bistvu je bil to en velik eksperiment s samo seboj (tudi ni naključje, da je tako ime tudi temule blogu, ki je nastal ravno iz te potrebe po odkrivanju sebe). Sicer ne vem, kje je temu eksperimentu konec in kaj me tam čaka, ampak do sedaj sem ugotovila eno zelo pomembno stvar, ki je bila zelo verjetno vzrok mojemu skakanju gore dole glede službe in poklica. Vedno sem bila nekako prepričana, da je sanjski poklic nekaj, v čemer si preprosto dober in ti to daje zagon za razvoj (ne da bi se tega prepričanja sploh kakorkoli zavedala). Zdaj pa ugotavljam, da sem bila v ogromni zmoti. Trik je v tem, da najdeš stvari, ki te zanimajo in tudi če si sprva totalno zanič in nimaš pojma, imaš vseeno željo in entuziazem za učenje in nadgradnjo svojega znanja. V luči tega spoznanja sem se začela posvečat mojemu domu in ugotovila, da me zelo zanimajo prostori in kombiniranje raznih materialov in barv. Kam me bo to spoznanje peljalo ne vem, sem se pa pred kratkim pridružila piscem za spletno stran mojpogled.net in bom tam nadaljevala ta moj eksperiment :) Preberete si ga lahko tukaj, sploh če vas čakajo kake majhne sobice, za katere ne veste kako se jih lotiti. Pa še ena slikica iz članka (fascinantno, kako se mi izdelava nekega reklamnega letaka zdi popolna izguba časa, tudi če traja vse skupaj 2 urci, te slike pa sem z navdušenjem zbirala in kombinirala cel dan):

[tinabloga-eksperiment]

izola

Danes sem imela kar aktiven in naporen dan (napram mojemu običajnemu dnevu, kjer je ponavadi največja dogodivščina naredit odmor in si it skuhat kosilo). Zaradi nekih službenih obveznosti sem po res dolgem času pristala v Izoli. In to brez avta :) Kar je pomenilo raziskovanje, obujanje takšnih in drugačnih spominov in obiskov starih znank ;) Iz neznanega razloga mi je bila Izola vedno nenormalno všeč, veliko bolj kot moj rojstni Koper. Mislim Izola kot mesto, z ozkimi nepravilnimi ulicami, barvitimi hišami, tu in tam baročno nakrancljanimi fasadami in skritimi uličicami, ki te privedejo na čisto nepričakovan kraj. Danes mi je po dolgih letih kapnilo. Da sem pravzaprav velik del mojega otroštva preživela ravno v Izoli, pri stari mami, na Trinkovi deset. Te uličice so bile nekoč neke vrste dom - kot otroka sva z bratrancem brez skrbi letela naokoli po Izoli (no ajde, par ulic od stanovanja) in jo raziskovala skozi igro. Še danes se spomnem dneva, ko sva vsa navdušena šla na ulične stojnice kupit kaseto od Adija Smolarja. Bog ne da da bi crknu televizor je pač takrat bil za naju veliki hit :)  Mogoče je torej ta fasinacija samo neke vrste nostalgija.. Kakorkoli, nostalgija ali ne, že po naravi mi je fajn vohljat po raznoraznih trgovinicah, in Izola je kot nalašč za tako lenobno raziskovanje (če maš čas, ali pa si ga kot jaz npr. enostavno vzameš). V bistvu je bila edina trgovina, kjer sem sploh imela priliko vstopit, trgovina z blagom. Ki je imela ful fajn zadnje kose žameta v sanjskih barvah s 40% popustom, juhu! Da o drugem blagu ne govorim. Naslednjič se zna zgodit, da pridem kar s kovčkom :) Saj sem pobegnila, ko sem začutila nevarnost, da pustim tam še kakih 50 eur več, kot sem nameravala.

Evo, moj stol, ki sem ga kupila na garažni razprodaji (btw, a kdo ve, če še kdo v Ljubljani izvaja te garažne razprodaje - to je genialna stvar) bo kmalu dobil novo preobleko. Sam najprej se morem odločit al mi je bolj všeč zelen al rjavordečkast žamet. Decisions, decisions..

[tinabloga-eksperiment]

cvetke

Zanimivo, kako prej nikoli dejansko nisem opazila mesta. Prej, pred prodajo avta. Kamorkoli sem šla - bumf v avto - bumf iz avta - opravek - bumf nazaj v avto. Dok si rekel keks sem bla doma v svoji sobici. Odkar se vozim z avtobusom in pešačim, če ni predaleč, opažam detajle. Npr. pozimi, ko so vsi vzdihovali kako je grozen žled, sem se počutila kot da bi me kdo prestavil v kako pravljico (sej vem, če bi meni podrlo streho ali pa bi bila cel teden brez elektrike, mi verjetno ne bi bilo tako pravljično). Ampak mi ni, tako da sem vse te mesece lahko mirne duše opazovala Ljubljano, ki se svetlika v magičnih odsevih mestnih luči v ledenih svečah. Saj vem, ta ledena drevesa res ne bi bilo lahko spregledati niti v avtu, ampak moj način vožnje je bil koncentracija na cesto in to je to. Pa kaj če se nad mano sklanja gomila lesa, ujeta v led. :) Zdaj spomladi pa so to cvetoča drevesa in ostale živobarvne cvetke, ki jih je očitno polna cela Ljubljana. Kdo je vedel, da ima Ljubljana tudi kake parke? No ok, to sem vedla. Ampak kdo je vedel, da je tako prijetno brat knjigo s pogledom na ogromno drevo, ki zgleda kot velika sladkorna pena? Mogoče so to nekaterim samoumevne stvari, ampak jaz jih šele zdaj na novo odkrivam. Ker sem hotela košček te cvetoče pomladi prenest tudi v stanovanje, sem bila že na ene par sprehodih z namenom, da si v naravi izberem svoj šopek česarkoli, ampak nikakor mi to ni uspelo. Tam kjer bi dejansko lahko kaj nabrala, so to bile veje z ravnokar prebujajočimi listki in cvetovi - kako naj človek uniči to na novo prebujajoče življenje? Sem pa šla po umetne rože. Sicer imam ta plan že kar nekaj časa, vse odkar sem na spletni strani Abigail Ahern ugotovila, kako lepi so lahko taki šopki. Plus, trajajo dokler se jih ne naveličaš, plus, ko se jih naveličaš, kupiš kakšno novo in narediš nov šopek :) Sem razmišljala tudi da bi jih pokombinirala s tapravimi, če bi zgledal preveč umetno, ampak zaenkrat ni potrebe, ker zgleda super.

Tale zelena in bela kombinacija prinese malo pomladi tudi v mojo temno sobico. Kake bele vrtnice bi še pasale vmes..

[tinabloga-eksperiment]

utrinki iz skicirke

Moja najnovejša skicirka je nafilana več ali manj s skicami in idejami za opremo mojega dela stanovanja, ker se temu v zadnjem času največ posvečam. Današnje deževno nedeljsko jutro pa me je vsaj za kratek čas potegnilo spet v stare čase, ko sem vsepovsod čečkarila stilizirana ženska telesa z oblačili, ki so bila plod moje domišljije. V bistvu ugotavljam, da to ni bilo toliko časa nazaj, samo ker se nikoli nisem lotila dejansko risat v skicirko, imam zdaj z modnimi risbicami porisano mizo :) Zgoraj je mini zbirka mojih najljubših risb in ilustracij, izbranih med mnogimi, ki sem jih uspela v teh letih poskenirat.

[tinabloga-eksperiment]

kontrast

Že nekaj časa nazaj sem po naključju naletela na Polyvore, kjer lahko sestavljaš kombinacije oziroma sete iz bolj in manj znanih kosov pohištva, dodatkov za dom, in podobnih fajn zadevic (tudi oblačil in nakita). Praktična zadeva za sestavljat moodboarde, stestirat kake barvne kombinacije ali pa pobrskat za kakim npr. stolom ali lučjo (že ker se trenutno s tem ubadam). No, ali pa samo za uživat in zabijat čas :) Danes sem imela v planu pohod na rudnik v bauhaus in lesnino, ampak me čisto nič ne mika lazit v poplave zunaj, tako da sem se namesto tega celo jutro ustvarjala tole slikico zgoraj. Ke sem se zadnjič ukvarjala z manjšo barvno preobrazbo tega bloga, me je ta kontrast oranžne in modre popolnoma navdušil. Se spomnem, da sem kot otrok vedno rada brskala po zbirkah knjig - v bistvu to še zmeraj počnem. In stara mama je imela eno o barvah (ki sem si jo izborila in zdaj domuje na moji polici), v kateri so bile čudovite fotke. Ena izmed mojih najljubših, ki mi je ob tej priliki popnila v spomin, je bila fotografija temno modrega krožnika z rezinami pomaranče. Kako dramatičnost tega kotrasta prenest v interier je verjetno bolj zahtevno, kot spopat par fotografij fotelja in povštrov skupaj na temno modro fleho barve :)

Spodaj par primerov iz moje mape:

Vir: Abigail Ahern blog

Vir: Pinterest Mogoče je vseeno preveč intenziven kontrast za opremit celo dnevno sobo, ampak kak kotiček bi bil fajn. Tak bralni, s foteljem. Dokler to pač ni izvedljivo, bi si vseeno lahko kupila kako modro posodo, pomaranča je res zgledala slastno na tistem krožniku.

[tinabloga-eksperiment]

teksture kopra

Zanimivo, da sem toliko časa živela v Kopru in nikoli zares opazila, kako lepo mesto je. Sploh pa na sončno nedeljo s sladoledom v roki. Zdaj že toliko časa nisem bila "doma" da sem se res počutila kot turist, na lagano po Kopru s fotoaparatom (oziroma najbližjim nadomestkom zanj - mobitelom) v roki in slikala neke detajle, ki jih domačini že zdavnaj ne opazijo več. Sicer sem vedno imela čuden smisel za motive v foto kadrih, iz dopustov sem vedno privlekla fotke raznoraznih silhuet dreves in res brezveznih detajlov okolice, sebe sem mogoče našla na kaki sliki ali dveh. Danes je bil torej super dan za obujanje mojega nekdanjega čudaštva in nastala je spodnja zbirka tekstur, ki dajejo Kopru značaj.

V prejšnji objavi sem stručno ugotovila, da je moje znanje fotografije bolj kot ne neobstoječe, ampak fotošop reši vsako situacijo, tudi grozne zrnaste in nesaturirane fotke iz telefona. Če se vam kakšna zdi preveč obdelana, je to popolnoma zanalašč :) Res, pač želela sem poustvariti filing scene v realnosti. In ker pač okolice ne samo skeniram ampak jo doživljam čustveno, mi je všeč če so fotke malo pretirane in napete (mogoče bojo naslednjič še bolj). Pa sem že razmišljala, kako bi si privoščila kak nov fotoaparat ali pa vsaj objektiv. Očitno ne bo treba :) Aha, ja, poleg fotkanja fasad, sem tu pa tam tudi v kako izložbo pokukala in me je zelo prijetno presenetil frizerski salon v viola barvi z "baročnimi" detalji. Sem bila ravno pred parimi dnevi pri frizerju in med striženjem gledala kubusne sivo rumene elemente (ja, bila sem v simplu) in razmišljala kako totalno brezvezen prostor naredijo. In kako bi bilo fajn, če bi kakšen frizerski salon imel kak malo bolj drzen interier.

Če kdo pozna kakih 20 salonov, ki izpolnjujejo pogoje, naj v obrambo povem, da se hodim bolj poredko strič, pa še takrat v simpl, ker me začne glava bolet, ko pomislim da bi si morala poiskati frizerja v poplavi ponudbe v Ljubljani. Zdaj pa delat, jutri mam pomemben deadline.

[tinabloga-eksperiment]

black

No ni ravno black. Bolj grafitno siva, ki se ponoči ob umetni razsvetljavi spremeni v črno. Sicer si nisem mislila da se bo tako zaključilo, ampak dejansko sem popolnoma navdušena. Mam še pol kante barve, a ne bi blo fino se jutri lotiti še spalnice :) Sicer je zadeva vzela kak dan in pol za celotno pripravo in pleskanje, ampak meni se je zdelo da je minil cel teden. Po dolgih urah poslušanja komadov od Centinskija in emocionalnega rolercosterja glede všečnosti barve, mam zdaj končno delovno sobo, ko me ne boli glava ko vstopim vanjo (slike od prej povejo vse, bi rekla).

prej:

potem:

Aja, pa ugotovila sem da sem totalno zanič fotograf (ok, priznam, to sem vedla že prej), ne bi bilo slabo ponovit kake osnove, te temne podlage na rumeni umetni svetlobi ni tako lahko fotografirat. Torej, v živo zgleda zadeva 100krat bolj fantastična. Ja prepleskala sem tudi police (čeprav mi je bilo čisto odveč, po enem dnevu pleskanja sem bila lena, kot da sem delala na njivi cel mesec), se je splačalo, ker se zdaj lepo zlijejo s steno. Vse stvari na njih pa pridejo lepo do izraza in ne zgledajo kot en kup krame kot prej z belimi stenami. BTW: vsi ki mislite da temne stene pomanjšajo prostor, pomojem še nikoli nise dejansko videli tako majhnega prostora v temnem. Če bi ga, bi vam bilo jasno da je to čista neumnost. Meni se zdi da se je moja mini sobica čez noč spremenila v plesno dvorano :) ok, malo pretiravam..

Pa še polepljena stena zgleda zdaj super. Mislim, bolj super kot prej. Misija pleskanje je torej uspela, zdaj imam pa tako temo, ko prižgem sveče in lučko na mizi, da bo treba organizirat naslednjo misijo: lov na luči.  Aja pa nekje moram staknit eno ogromno ogledalo, malček iluzije bi zdaj pristajalo nad delovno mizo. Torej, ni še konec.

[tinabloga-eksperiment]

inspiracija ali nekaj za sline pocedit

Zadnjič sem se malo igračkala z barvami tu na blogu in sem prišla do ene par kombinacij, ki bi bile fantastične v kakem prostoru..npr intenzivna temno modra z oranžnimi poudarki, noro.. mogoče enkrat ko ne bom imela cimre ki bi omedlevala ob mojih idejah, si naredim tako dnevno sobo. V glavnem. Ena izmed prednosti dela doma (poleg spanja do enajste ure) je to, da lahko kadarkoli narediš pavzo in malo posanjariš, sploh pa če rad sanjariš o tem kako bi si uredil prostor v katerem trenutno sediš, je to še toliko večja prednost..ali pa slabost, ker pol nič ne narediš :) Sicer pa sanjska delovna soba pomeni tudi večjo produktivnost, tako da evo. In v mojem primeru to grozno drži, ker zdaj vsake pol ure gledam po sobi, kako bi kaj spremenila, da me nebi živciralo.. hmm...No največja odločitev je bila, če bi jo prepleskala na temno ali ne. Po parih urah na pinterestu sem se začela spraševat zakaj sem sploh razmišljala o svetlih barvah. No, pa naj slike govorijo zase.

vir: Pinterest

vir: hm, moja mapa z inspiracijo, kje sem točno to pobrala nevem..

A ni nora ta kombinacija grafitno sive in zlate..to je to. Kaj bom jaz dala v zlato nevem, mogoče bom kako platno posprejala z zlatim lakom pa obesla, ali pa če mi uspe dobit kako tako dobro luč kot na prvi sliki. Druga opcija je še vedno Ikea in sprej :) Mogoče bi morala poguglat kak tutorial kako se naredi tako patino na stvareh..mm..Že vidim, kako bo namesto sanjarjenja zdaj akcija pri opremljanju, "službo" pa bom najverjetneje prestavila kar na nočni čas, tam nekje med deseto in četrto uro zjutraj. Še dobro da lahko spim do enajstih :)

[tinabloga-eksperiment]

peč ali kaj bi človek raje imel v dnevni sobi

V zadnjem času delam veliko za očetovo firmo, ki se ukvarja s proizvodnjo kotlov na pelete - kliče se Biodom 27 če koga zanima - in poleg raznoraznih tiskovin, pade name tudi oblikovanje videza izdelkov. No, en izmed teh je tudi tale pečka na pelete. Čemu služi? Postaviš jo v dnevno sobo, se ob njej lepo pogreješ ko te zebe in ob večerih gledaš ogenj skozi šipo na vratih, če si romantik po srcu. Glede na to, da je bila narejena v rekordnem času, ker se je bližal sejem, na katerem je bila predstavljena trgu, in glede na to da je bilo nenormalno veliko tehničnih omejtev, (zdaj mi je jasno zakaj so vse te pečke grozno dolgočasne), je po slikah sodeč izpadla relativno fantastično.. zakaj relativno, ker sicer zgleda točno tako kot sem si zamislila in to je dobra stvar, po drugi strani pa je precej generična - ampak saj to smo vedeli že prej. Če ni bil to v bistvu kar nek cilj, ki smo ga definitivno dosegli :) Meni osebno, so več al manj vse stvari ki jih dam od sebe všeč (čudno kaj), in tudi tale pečka je, če pa jo primerjaš z vsemi drugimi, ki so na trgu se hitro izgubi, saj v končni fazi nima nič, kar bi jo delalo grozno posebno. Že ker je Biodom razmeroma majhna firma in ima zdaj eno peč na trgu, sploh ne bi bila slaba ideja, če bi ta peč bila tako nekaj zelo waw. Poleg te skice, ki je bila izvedena, sem pripravila še eno, ta je bila sicer zavrnjena s strani vodilnih v podjetju, ampak meni je v procesu tega ustvarjanja postala noro všeč.

Ideja je bila, kako stilizirati obliko ognja in jo v obliki izrezov poustvariti na sprednji strani peči. In ta druga varjanta ima nek baročni vibe, ki skupaj s to rdečo barvo naredi nek pozitiven klik, vsaj meni. Itak bi bilo potrebno vzorec na novo narisat in lepo vključit z izrezom vrat, ampak žal ni prišlo do nadaljne dodelave tega osnutka. Sem pa že razmišljala, kako bi bilo fajn, če bi mogoče v prihodnosti lahko koga na firmi prepričala da bi naredil vsaj en prototip zame - če in ko bom imela kak prostor kamor bi to dejansko lahko inštalirala :) Na koncu je itak vse stvar okusa, ampak a res rabimo na trgu sto in eno dolgočasno peč?

[tinabloga-eksperiment]

zakaj eksperiment?

Če ima človek v glavi čisto preveč idej in premalo potrpežljivosti, da bi vsaj eno izpeljal do konca, je vsak projekt, ki se ga loti, kot nekakšen eksperiment. Seveda govorim o eksperimentih, za katere ne rabiš laboratorijske halje in epruvet (kje je že osnovna šola in učne ure iz kemije), ampak kako kreativno idejo in navdušenje nad nepredvidljivostjo rezultata. Celoten čar eksperimenta je ravno to - ne veš, kaj bo na koncu nastalo. Tako se mi je to v nekem trenutku zazdel idealen naslov za tale blog, ker nimam pojma v kaj se bo razvil, upam pa da bo postal zbirališče raznoraznih rezultatov kreativnih eksperimentov :) Evo, prvi eksperiment je nastal v moji delovni sobi in je zelo uspel. Že nekaj časa razmišljam kako bi si malo polepšala moje delovne urice za računalnikom in po mnogih brskanjih po drugih blogih in lepih slikicah stanovanj, sem ugotovila, da tekstura na zidu prostoru da čisto neko drugo dimenzijo. Na srečo sem imela neke pole baročnih reprodukcij z zanimivimi grafikami in teksti, ki so mi že par mesecev ležale po tleh, ker nisem vedela kaj z njimi. Lepo sem jih razrezala in jih ene tri dni lepila na zid z zelo veliko lepilnega traka (menda se šle ene 4 majhne role in ena velika plus obojestranski lepilni trak), zgornje robove pa sem zanalašč malo manj opremila z salotejpom, da lahko na njih pripenjam raznorazne stvari. Ker so reprodukcije takih toplih rdečkastih in rjavkastih tonov, je zdaj tudi svetloba v sobi mehka in topla. Prej dolgočasno bela delovna soba ima zdaj vsaj malo karakterja in teksture.

Žal so slike grozne, in čeprav sem se res potrudila, da sem naredila iz njih nekaj vsaj malo podobnega tapravi stvari, je stena v živo neprimerno bolj waw. Oziroma bo še bolj waw, ko se lotim še sobo pobarvat v temno rjavkasto sivo. To bo moj naslednji eksperiment :)