Možda i trebam pomoć, da ne budem cicija samom sebi, da se oslobodim od nevidljivih okova mojih strahova. Da maknem ono što ne volim, da uzmem ono što želim i idem kamo hoću. Koliko često mijenjam identitete, teško da ću i prihvatiti svoj karakter labilnih osobina i ispraznih ciljeva. Utopija, to mi je život. Što li je lijek za mene, toplina ili samoća?
Marko Raguž: Ostrvo blaženih - utopijski san ili nova vizija Svijeta
Marko Raguž: Ostrvo blaženih – utopijski san ili nova vizija Svijeta
Osnovni problem istine je njena nestalnost, jedan jako kratak i relativan rok trajanja. Istina kao da je postala proizvod u super-marketu, koji ima etiketu, koji se prodaje dok je u roku trajanja, ili dok se može prodati, a potom se odbacuje na smetljište, kao suvišan proizvod. Zvanična istina prije svega ima ekvivalent u novčanoj valuti, jer dok ne bude označena nekom novčanom cifrom, onda ne…
U prvom razredu, za drugi pismeni zadatak, đacima uvek dajem slobodnu temu. Ovoga puta, uoči Nove godine, radili smo na mašti i pričanju pravih priča, koje su podrazumevale pisanje bez uvoda i zaključka, na zadate ključne reči i zaokružene strukture. Teme su bile (imam četiri razreda prvaka) da u horor žanru napišu priče na teme Napuštena kuća, Šuma u snegu, Karaula, da u žanru bajke napišu…
Человек всегда делает лишь то, чтó хочет, потому бессмысленно просить его об этом. Когда же просишь его, хочешь, чтобы он осознавал собственное желание на одном из уровней своего сознания. — Celoviek vsiegda dielajet liš to, ctó xocet, potomu biessmyslienno prositj jego ob etom. Kogda že prosiš jego, xoceš, ctoby on osoznaval sobstviennoje želanije na odnom iz urovniej svojego soznanija.
Živimo v utopiji, verjamemo v sanje ali stojimo na realnih tleh?
Odgovor na moje vprašanje se začne v resničnem svetu. In kakšen je ta svet? Je tak, kot bi si ga želeli? Velika večina bi odgovorila, da ni. Če bi jih vprašali za pojasnilo, bi nam rekli, da zaradi lakote, nemirov in vojn ter podobnih stvari. To pa ni razlog, zakaj jaz občutim naš svet kot nekaj slabega, žalostnega in nesrečnega. Zagotovo, da vojne niso dobre, ampak menim, da so le posledica pomanjkanja osnovnih človeških vrednot. Kaj sploh so to? To so naša razmišljanja o tem, kar je dobro. In prav ena izmed osnovnih vrednot je mir. Torej, če bi se ljudje bolj trudili za doseganje miru, bi se vse vojne končale? Bi se vsi razumeli? Bi bili prijatelji? To verjetno ne, ampak zagotovo bi se lahko marsikaj spremenilo. In prav tak svet, poln ljudi, ki bi živeli v miru in ljubezni, je moja utopija.
Če v iskalnik na internetu vtipkamo besedo utopija, dobimo ogromno zadetkov. Na kratko povzeto je to načrt oz. naša zamisel idealne družbene ureditve v prihodnosti, ki pa ni uresničljiva. In če ni mogoča, zakaj o tem sploh razmišljamo? Zdi se mi, da nam daje upanje, ko ga potrebujemo. Upanje v spremembe, v boljši svet. Podobno kot sanje. In kakšen je moj idealen svet? Kaj mi vliva upanje? Sanjam o svetu, kjer bi ljudje videli sočloveka kot prijatelja in ne kot sovražnika. V katerem bi težave reševali z medsebojno pomočjo in ne z nasiljem. Razmišljam o tem, da se ne bi vedno obremenjevali le s časom, temveč bi se ustavili in opazovali lepote tega sveta, ki nam je bil dan. Verjamem, da bi bila tudi narava drugačna, če bi jo le spoštovali in se jo trudili ohraniti. Če bi lahko kaj spremenila, bi tudi odpravila razlike med posamezniki. Vsi bi bili enakovredni in bi imeli enake pravice. Ženske in moški, revni ter bogati. Sanjam tudi o svetu, kjer sreča ne bi bila le denar. Kajti če dobro pomislimo, nas materialne stvari res osrečujejo? Ne. Dajejo nam le občutek ugodja. Resnično srečni smo v družbi ljudi, ki jih imamo radi in nam veliko pomenijo. To je torej moj idealen svet in to so moje sanje.
Ker sem prej omenila, kako bi spremenila svet, se mi zdaj po glavi plete novo vprašanje. Lahko sploh spremenimo svet? Vem, da lahko, na primer odkrijemo novo zdravilo ali pomagamo lačnim. Ampak na tak način svet le izboljšujemo, spremeniti pa ga je malo težje. Na svetu nas živi namreč nekaj več kot sedem milijard in to pomeni toliko različnih sanj. Ali je torej mogoče, da vsem tem ljudem vsilimo naš idealen svet? Je to sploh prav? Ne, meni se ne zdi tako. In ravno zaradi tega sveta ne moremo spremeniti, ker smo različni in vsak ima svojo predstavo o tem, kakšna naj bi bila prihodnost. Vsak ima svojo utopijo, čeprav se dobro zaveda, da se ne bo nikoli uresničila. Torej, kaj je boljše: živeti v utopiji, verjeti v sanje ali stati na realnih tleh?
Besedna zveza »živeti v utopiji« seveda ni uresničljiva, ampak sem z njo želela le poudariti moč naših misli. Ker če si mi v glavi ustvarimo neko lepo podobo, se bomo posledično počutili bolje. Podobno se zgodi, ko sanjamo. In če sanjamo o čem lepem, bomo srečni in veseli, ko se bomo zbudili. Nikakor pa ne smemo pozabiti na naše resnično življenje. V njem namreč lahko delamo spremembe in uresničujemo naše cilje. Kaj naj torej: sanjamo ali živimo? Ne vem. Morda prav oboje.
Svedoci smo da je poslednjih par godina britanski sf u ekspanziji. Serije poput Crveni patuljak (Red Dwarf), Život na Marsu (Life on Mars i Nepodobni (Misfits) su dokaz ove tvrdnje. Među pomenutima bih izdvojio dve serije koje svojim kvalitetom mogu da stoje rame uz rame sa američkim. Prva je Black Mirror, antologijska serija koja je svojim pristupom istraživanja mračne strane tehnologije…
Eskalacija geopolitičkih tenzija čini se da vuče Zemlju u pravcu povećanja militarizacije svemira i zaštite postojećih sredstava, sa rastom fondova za obezbeđivanje sredstava za zaštitu svemira kao rezultat. Svemir postaje sve manji, bliži, i jeftiniji, iznova pokrećući privredu koja stagnira već́ decenijama i otvara prostor za nove aplikacije, tehnologiji i konkurenciju. Šta ako vam…