Pred dnevi je nekdo opazil moj star blog, Tistega o spadanju nekam, o “domu”. In od takrat se je zamenjalo še veliko občutkov, pretrgalo še nekaj vezi in predvsem ... tiste debele verige, ki sem jih tako dolgo utrjevala. Nežno sem razpela členke in obljubili smo si, da ostanejo ta vedno tam. Po dveh letih ... so zarjavele, razpadle in nekdo na drugi strani ... je nehal zares skrbeti za njih. Postavljenje so v kot, odklenjene z noge, zaprašene. Včasih jih še kdo opazi, vendar nobena kovina ne zdrži večno. Tudi kovina odnosov ne.
Dve leti, huh? Daleč je vse skupaj, daleč mentalno, daleč ... čustveno. Nisi več ista oseba, mi tolikokrat vrže v obraz. Kje je tista Maša, ki so jo imeli radi tisti ... na drugi strani verige? Gone. In prav je tako. Stopicljanja na mestu ne maram. In zadnje dni sem se večkrat spomnila na tisti ... Veter. Ker taka sem, nikoli enaka, nikoli na mestu, spreminjajoča in nestabilna.
Včasih me odrgnine okov še vedno bolijo. Strmim v verige okoli gležnjev in si ne pustim, da bi jih odklenila. V sanjah se (pre)pogosto vračam nazaj, v drug čas, v drug prostor. Pogrešam. Pogrešam jesen, pogrešam zimo. Pogrešam pomlad, pogrešam gore. Pogrešam gozdove. Pogrešam ... samo sebe, tisto poskakujočo škratinjo, ki je sanjala o mali alpski hišici, o nabiranju gob in debelih kovtrih v zgornjem nadstropju. Še vedno živo pred očmi vidim sliko. Ne pustim ji zbledeti, ne pustim ji, ... moji mali okovi.
Ampak tam nekje je še vedno nekdo, ki skrbi za svojo polovico te verige. Nekdo, ki sem ga oklicala za BFF. Ker čutim, da je res tisti zadnji F. Tisto, kar ostali ... nočejo biti. Ker sem v nekem trenutku postala ... predaleč. Ker taki smo ljudje. Tam nekje je nekdo, ki ga včasih še vedno začutim kako uskladiva srčne utripe in samo sva. Na daleč, na ... daleč. In moram povedat, da je občutek ... dober.
Včasih si želim, da bi lahko čisto malo pokukala v prihodnost. Čisto malo, da vidim kaj me čaka. Da vidim kaj mi prinaša jutri. Ker zdaj ... nimam pojma. To me včasih malo straši, ta negotovost, ta globina in slaba vidljivost mojega oceana. V vsakem trenutku se lahko pojavi želva ali pa morski pes, lahko pa se v tem toku zapletem v box jellyfish. Lahko se zgodi karkoli. In jaz nimam pojma kaj bo. Niti ne več kdo bo moj buddy, kdaj bo koga odnesel tok, ker večno ... se ne morem držati za roko z ljudmi.
Huh, dve leti, ha? Tako hitro gre čas ... In kdo ve koga vse mi še prinaša, kdo vse bom še postala. :)