Because some people feel that being a “pretty” copycat will make them more successful...Bless their little hearts! Imitation can only get you so far! You can’t copy someone else’s natural talents! 🤦🏽♀️😂 #prayforyourenemies #copycat #antidrama #motivation #wisdom #beoriginal #smartissexy
#sketch time as I recover from Nashville and all things work related.... #sketchbook #comics #traditional #art #characterstudy #stressrelief #antidrama #create #conceptdesign #life #doodle
For some people i be like ==>All your negative thoughts about me👎 i smoke it out like this picture #msg #positivevibes #antidrama #thinkaboutyourownidea
Glavna lika v drami Čakajoč Godota sta klošarja z imenoma Vladimir in Estragon. Bivata v nekem abstraktnem prostoru na cesti ob drevesu. Njun obstoj je absurden, saj je posvečen le čakanju Godota. Smešno pa je, da tako Vladimir kot Estragon ne vesta, kdo oziroma kaj Godot sploh je. Onadva ga samo čakata. Vsak dan ponavljata na videz nesmiselne replike, ki nakazujejo nesmiselnost njunega čakanja. Ničesar ne naredita, o stvareh se le pogovarjata. Večkrat razmišljata o samomoru, vendar nimata vrvi, da bi s obesila. Njuna značaja sta nespremenljiva, prav tako pa je nespremenljivo njuno čakanje.
Poleg čakanja ni veliko dogajanja. V drami nastopata še dve osebi. To sta Pozzo in njegov sluga Lucky, ki je popolnoma ponižan in razčlovečen. Kljub temu da je na smrt izmučen, slepo uboga vse Pozzove ukaze in ga nikoli ne zapusti, čeprav Pozzo ravna z njim kot z živaljo. Vladimir in Estragon se za Luckyjevo trpljenje ne zanimata, sta le navadna slehernika, ki sta popolnoma razčlovečena ter brez empatije in ljubezni do sočloveka. V svojem življenju nista zmožna najti bivanjskega smotra. Ne zavedata se, da je pravzaprav grozljivo obstajati v takšnem svetu brez smisla in brez čustev do drugih. Že naslov eseja nam pove, da je naš obstoj dandanes srhljiv. Tako kot Vladimir in Estragon čakata na neko razsvetljenje, tako tudi ljudje dandanes čakamo na nekaj, kar nam bo osmislilo življenje. Misel, da samo čakamo, je pravzaprav grozljiva. Vojne so dokaz, da smo ljudje drug drugemu pekel. Izjava, da poezija po Auschwitzu ni več mogoča, se mi zdi zelo problematična in zelo povezana s čakanjem smisla. Morda ljudje čakamo, da bo poezija spet mogoča. Ne vemo, ali se bo to kdaj zgodilo, lahko se le poistovetimo z Vladimirjem in Estragonom ter čakamo.
Tako v drami kot dandanes je opaziti odsotnost življenjskega smotra in popolno apatijo. Zdi se mi, da predvsem mladi ne vidimo smisla življenja in da pravzaprav životarimo oziroma čakamo z ,,možgani na off'' na nek trenutek, ki nas bo razsvetlil. Zamotili pa smo se s čakanjem. Čakanje v današnjem svetu povezujem s popolno asocialnostjo ter zapiranjem v virtualno življenje. Najpomembnejša stvar in skrb mladih je postalo število ,,lajkov'' za novo sliko na facebooku. V resnici pa se ne zavedamo, kako banalno in absurdno je postalo naše vsakdanje življenje. Če bi nas lahko videla, bi se nam še Vladimir in Estragon smejala.
Estragon in Vladimir sta zdolgočasena, nič se jima ne dogaja. Včasih se počutim kot onadva. Čeprav sem obdan z množico ljudi, vsak izmed njih je oddaljen le za en klik z računalniško miško, se pravzaprav velikokrat počutim sam. Pogovor med Vladimirjem in Estragonom je popolnoma absurden. Replike se ponavljajo iz dneva v dan. Prav tako se tudi moje replike ponavljajo vsak dan znova. Pogovori s prijatelji so popolnoma banalni in vsakdanji. Včasih se celo zgodi, da si z neko osebo, ki naj bi mi bila blizu, sploh nimam kaj povedati. Pravzaprav postajamo vedno bolj podobni likom iz dram Čakajoč Godota in iz Plešaste pevke, kjer so po večini prisotni le mimogovori in nesmiseln ,,small talk''.
Antidrama Čakajoč Godota je nastala v luči razmer po 2. svetovni vojni. Tukaj bi rad izpostavil Luckyja, ki po mojem mnenju zelo dobro prikazuje človeka, ki je doživel vojno. Ljudje smo pravzaprav nekakšni stroji za preživetje, kar se zelo dobro pokaže prav v času vojne. Naša primarna skrb postane preživetje, čustvene potrebe pa so večinoma zadušene. Vojna ljudi popolnoma razčloveči ter jih prisili v nečloveška dejanja in ubijanje. Sprašujem se, ali si človek, ki je ubijal oziroma bil priča umiranju na tisoče nedolžnih ljudi, sploh lahko opomore. Po mojem mnenju tak človek samo še čaka Godota, ki v tem primeru najverjetneje predstavlja smrt.
Antidrama Čakajoč Godota je pravzaprav še vedno zelo aktualna. Bivanjska problematika je opazna še danes, čeprav se kaže v drugačni obliki. V naša življenja je bolj vpletena, kot si to lahko predstavljamo. Naša edina naloga pa je ugotoviti, kakšen smisel ima naše čakanje. Če ga ne bomo našli, se bomo za zmeraj počutili kot Vladimir in Estragon. Torej bi delo Čakajoč Godota lahko označili za moderno grotesko, le da bi v njej nastopali mi sami.
