Sodeč po izsledkih vedenjskih ekonomistov, na katere naletim ob sobotnem jutranjem ritualu s skodelico črnega čaja, kosom kruha s pomarančno marmelado v eni ter Sobotno prilogo Dela v drugi roki, prevelika izbira spravi ljudi v zadrego že pri tako sladki stvari, kot so lončki z marmelado. Ko so namreč v enem izmed trgovskih centrov, tako berem v članku, na police postavili več kot dvajset različnih vrst marmelade, se je za nakup katerekoli izmed njih odločilo le tri odstotke vseh potrošnikov, med tem ko se je omenjeni odstotek podeseteril po tem, ko je bila izbira okleščena na šest vrst marmelade. Slednje navaja k zaključku, da smo ljudje ne le tradicionalisti, kar si vedno znova dokazujem z ustaljeno sobotno prakso in s pomarančno marmelado zlepljenimi prsti, ampak tudi zmedeni in neučinkoviti ob preveliki izbiri.
Skok iz lončka marmelade v širše družbene odnose bi verjetno razkril podoben vzorec, vpričo česar se zdi, da bi morali biti skoraj hvaležni aktualni finančni krizi in varčevalnim ukrepom, da so oklestili naš (pre)širok nabor možnosti. V taki situaciji bi se po vseh pravilih morala zmanjšati možnost, da posameznik, še posebej pripadnik mlajše generacije, v katerem brbotata idealizem in neučakanost, naredi napako pri svoji izbiri. Krasno razmišljanje, pri katerem bi ostal skrit moj sarkastični podton, če ne bi bila možnost izbire v realnem življenju, še posebej v realnosti krize, še bolj iluzorna kot tista med vabljivimi trgovskimi policami. Tako kot izbiro tega, če in s katero marmelado se bo sladkal, lahko namreč posameznik realno izbiro tega, na kak način in kje bo počakal na konec primeža finančne krize, opravi samo takrat, ko ima zagotovljeno osnovno eksistenco. Dr. Renata Salecl v intervjuju za Življenje na dotik s kritiko ideologije kapitalizma še nazorneje potegne vzporednico med potrošništvom in med vprašanjem izbire v drugih, navidezno nekomercialnih vidikih našega življenja, s tem ko pravi, da je » /…/ problem izbire ta, da je posameznik, ki ga ta ideologija naslavlja, dojet kot potrošnik. Razlika je namreč med posameznikom, ki je dojet kot prazen subjekt, kjer gre načeloma tudi za nosilca človekovih pravic, in med posameznikom, za katerega predpostavljamo, da ima možnost izbire. Možnost izbire imamo namreč samo v primeru, če imamo zagotovljene minimalne finančne pogoje, da izbiro izvajamo.«
Nedavne razprave na temo dileme, ki zadeva predvsem, a ne izključno, mlade ljudi, ali slovesno braniti svojo pravico ostati v domovini Sloveniji ali odprte, kozmopolitske glave oditi v tujino, se izkažejo za brezpredmetne, kakor hitro se postavimo v škornje tistega podobnika, ki nima osnovnih eksistenčnih možnosti za izvajanje tovrstne izbire. Ker instrumenti socialne države odmirajo, tudi po krivdi tistih, ki so bili že pred nastopom finančne krize ujeti s prsti v marmeladi in nikoli poklicani na odgovornost, ker je tistih, ki bi se lahko zanesli na dolgotrajnejšo pomoč družinskih članov vedno manj, in ker narašča število žrtev strukturne diskriminacije s strani okorelega birokratskega aparata in nekaterih otopelih, sivih obrazov v njem, je vedno več ljudi prisiljenih zamenjati tako želeni in zahtevani optimizem v svoji domovini za nov domači naslov izven slovenskih političnih meja. Sploh zato, ker smo priča umanjkanju vizije ter politike, ki zadevajo življenje mlajših in drugih generacij, onstran političnih puhlic, postavljanju človekovih pravic na stranski tir, kot rezerviranih za čase ekonomskega izobilja, ter zaprtosti prostora za javno razpravo na te in druge teme. In tudi zato, ker se slednje med drugim kompenzira s 'pišmevuhovskimi' argumenti, da je ponekod še huje kot pri nas, kjer sta realni alternativi večine mladih po končanem izobraževanju pomoč družine ali iskanje priložnosti za delo v tujini (imajo pa študentske bone in druge privilegije, hvaležnost za katere naj bi vračali s socialnim mirom), se utrjuje enačaj med državljanom in potrošnikom, ki ga riše Saleclova.
Zmagi idej o neskončnosti svobode izbire in teži lastne odgovornosti zanjo ter tihi, kafkovski vsesplošni preobrazbi človeka v potrošnika gre tudi v razpravah o trenutnem položaju in perspektivi (mladih) na roko to, da sta empatija in solidarnost stigmatizirani kot vrednoti iz preteklega, nedemokratičnega in nazadnjaškega režima, ki ju lahko zagovarjajo samo t.i. sile kontinuitete. Namesto njiju so živo tkivo politične realnosti individualizirani posamezniki, katerih skupni 'javni' prostor (pa še ta le v nevednicah, saj je v zasebni lasti) se je zbanaliziral na nakupovalne centre, kjer se privilegirani in hkrati obremenjeni z neskončno možnostjo izbire srečamo pred bogato založenimi policami z marmelado.
Kako paradoksalno, da vsemu temu navkljub ostaja neznosno sladka ne jagodna, ne višnjeva, ne slivova, ne kaka druga, marveč zgolj realna svoboda izbire človeka, ne potrošnika.
Če je smrt resnično samo v domeni boga, kot to stališče zagovarja Rimo katoliška cerkev, ne razumem kako potem razlaga/opravičuje zdravljenje in ohranjanje ljudi pri življenju. Potem takem je tudi to greh, ali?
