#javier rebollo

[semnebune]

Actorul José Sacristán la Institutul Cervantes din București

Actorul José Sacristán, laureatul Premiului Goya de Onoare 2022, în patru lungmetraje difuzate luna aceasta Institutul Cervantes difuzează în luna februarie o serie de patru filme care îl au ca protagonist pe actorul José Sacristán, unul dintre cei mai prestigioși și iubiți interpreți ai scenei spaniole, care urmează să fie recompensat cu Premiului Goya de Onoare în cadrul Premiilor Academiei de…

View On WordPress

[mijardinbipolar]

La mujer sin piano

[eltornillodeklaus]

ALCINE y el estigma del principiante

ALCINE y el estigma del principiante

Alcine 2016 Cada vez que escucho eso de “el Festival de cine más antiguo de la Comunidad de Madrid continuará descubriendo nuevos talentos” no dejo de preguntarme hasta qué punto son ciertas estas afirmaciones. Me explico, de la ingente cantidad de cortometrajes amateurs que se producen en el panorama Nacional es más bien poco lo que estas promesas tienen cabida en Alcine, un festival que presume…

View On WordPress

[labuenavidalib]

Club de Cine: "Todos somos Doinel"

Club de Cine: “Todos somos Doinel”

El 10 de noviembre de 1958, un 10 de noviembre como el próximo 10 de noviembre de este feliz encuentro alrededor del acaso más famoso personaje de la historia del cine francés -con permiso de la luna de Meliès- se empezó a  rodar en París “Los cuatrocientos golpes”. En La Buena Vida, queremos celebrarlo haciendo el mejor homenaje que se le puede hacer a este personaje único y a su autor,…

View On WordPress

[umfilmibom]

La mujer sin piano

La mujer sin piano

Javier Rebollo

España

2009

[cinematografiablog]

Visit Original Link

Columna de estrenos cinematográficos en el programa En Ayunas de FM Boedo 88.1 - www.fmboedo.com.ar - "El Muerto y El Ser Feliz" es la película analizada por Julián Nassif, columnista de cine.

[kaandenk]

(Üzerine tıklayarak büyütülebilir.)

32. İstanbul Film Festivali kapsamındaki “Dünya Festivallerinden" bölümünün sponsorluğunu üstlenen Sabah Gazetesi ve Sinema Dergisi’nin ortaklığında düzenlenen eleştiri yarışmasında ikinci olan "Ölü ve Mutlu" yazımın Sinema Dergisi Haziran 2013 sayısında yayınlanmış hali.

[totalsubjektivni]

Dvozložnica

El Muerto y Ser Feliz (letnica 2012, režija Javier Rebollo) je resda španski film, a se v celoti odvije v Argentini (naj naglasim, da je celo posvečen urugvajskemu filmskemu arhivu). Vije se kot razglednica te prelepe in raznolike dežele, kjer griči podajajo roko vijugastim ravnicam. Kaj drugega nisem niti pričakoval, ko imam opraviti s filmom ceste, ki se po nekaterih ugibanjih dvomljivo ponaša z žanrsko oznako drame, a je bliže banalni dialoško-situacijski črni komediji. Tisti, ki si za svojega talca izbere ostarelega mrtvaka, ki mu je na tem planetu ostala le še peščica dni. Po celotnem telesu so se mu razširile rakaste tvorbe, ki ne ovirajo le njegovega gibanja, temveč mu možgane polnijo z absurdnimi idejami, ki ga združijo s pisano paleto stranskih likov, ki jih spozna na svojem poslednjem popotovanju po posvojeni deželi (Podatek, da je po rodi Španec, ni zanemarljiv!) A glej ga zlomka. Naš glavni junak ni le zamorjeni in nekoliko godrnjavi starec, temveč poklicni morilec, ki mu ne uspe opraviti poslednje naloge. Ne uspe mu ubiti dve muhi na en mah. Hja, tudi sedemdesetletni asasini so lahko kar se da šarmantni in dopadljivi, navkljub temini, ki vlada okoli njih. Največkrat v trenutku, ko si posteljo delijo s pol mlajšo žensko, ki bi lahko bila njihova izgubljena hči. Da ne omenjam zatopljenih in blaženih nasmehov, ko ob petju uspavanke od usmiljene in čustvene medicinske sestre dobijo brezplačno masturbacijo, ki možakarja požene na pot v sedma nebesa. Združevanje z žensko se sicer dogaja ločeno, z dvema povsem različnima boljšima polovicama, a kaj, ko mu še večje ugodje prinaša zapozneli sunek odvisnosti od morfija, ki mu blaži bolečine. Morfija, ki se kopiči in kopiči in kopiči v telesnih celicah. Morfija, ki omogoča takojšnjo pozabo. Skozi celoten film smo namreč priče omamljeni zamegljenosti uma, ki kljuva v rano realnosti. Ali pač shizofrenemu deliriju, ki iz črne luknje narkomanske omotice povleče zimzeleno melodijo odnosa življenja in bližajoče se smrti. Moje besede se marsikomu morda zdijo morbidne, celo zlovešče, saj na teh straneh vedno znova govorim in pišem o odklonu od sreče in zadovoljstva. A tokratni namen je bržkone izluščen iz povsem drugačnih vzgibov. Pozitivnih vzgibov, ki se minljivosti loteva v tako suhi humoristični predigri, da mi nihče ne more iz ustnic izbrisati nagajivega nasmeška. Niti takrat, ko v grotesknost, ki trka na vrata krutosti, ugrizne mala šala, ki iz gegov in dovtipov povleče žuborečo toplino in radost do življenja. Brezizrazno, z otopelimi okončinami, daleč od čustveno naphanih deročih rek. Bliže ugibanju o človeški statičnosti, ki je s pomočjo filma kolovozov in stranpoti v večnem gibanju. Poslednji življenjski dinamiki. Film namreč ni dobrohoten in zapeljiv le zavoljo svojega suhega humorja (spominjajočega na skandinavske dežele), temveč mu dušo in smelost vcepi prav igra glavnega lika - našega mrtveca in njegovih malih radosti. Mogoče monoton ženski voiceover (občasno križan tudi z moškim glasom), ki se širi kot virus skozi celotno dogajanje, saj komentira vse opombe v scenariju, na trenutke nekoliko zmoti v pomenkovanju s bežečo pokrajino in vsiljivimi človeškimi liki, a le-ta je bil v zgodbo vgrajen z namenom. Ko je Javier Rebollo videl prvo različico filma, je spoznal, da je José Sacristán, ki odigra poklicnega morilca, preveč všečen in dopadljiv. Z njegovo usodo namreč gledalec lahko sočustvuje. Zapelje ga šarm občutljivega igralca, ki se vloge loti v soju verbalnega in telesnega minimalizma. Z glasom, ki usmerja like še preden le-ti sploh spregovorijo, saj jim besede preprosto polaga v usta, pa je vsaj do neke mere – uspešno ali pač ne – izničeno gledalčevo ljubkovanje s predmetom „občudovanja“. Zanimiv, čeprav nekoliko nenavaden film ceste.

Prva stvar, ki te pritegne ob ogledu brazilskega filma Proêzas de Satanás na Vila de Leva-e-Traz (letnica 1967, režija Paulo Gil Soares), se skriva v melanholični, s prikritimi pomeni in metaforami nabiti glasbeni podlagi, ki jo je spisal, odigral in odpel sam Caetano Veloso. Vau. Veloso v mladih letih! Pravo doživetje, saj že od malih nog sledim njegovi čarobni in angažirani godbi, ki čara in čara. V filmu služi kot zvočni komentator ozadja. Razlagalec zgodbe, ki jo še podkrepijo arhaični dialogi, ki bi se rade volje znašli v literaturi velikana brazilskega romanopisca Machada de Assisa. Bržkone tudi tudi zavoljo humorja, ki pričujočo komedijo spremeni v alegorijo o političnih mahinacijah, vplivu moči, razmerju med revščino in bogatijo, hlastanju za napredkom, uničenih sanjah večnih sanjačev. Caetano Veloso celo „posodi“ glas slepemu godcu, ki prebivalce zaostale podeželske vasice vedno navdahne s svojo modrostjo in brez slepomišenja v verzih izpove resnico. A on je le eden od junakov, ki to obubožano vasico držijo pri življenju. Že v začetku smo namreč priče „čudežu“. Enoroki moški se neke noči prebudi iz sanj, ki so mu razkrile, da bo našel zaklad. Ve celo to, kje se ta zaklad nahaja. Koplje in rije po zemlji, zasliši strašen krohot, pred očmi se mu odpre zemlja, na površje pljune vrelec „zlata“ - nafte. A glej ga nesrečneža. Vse to se odvije kilometre daleč od vasice. Celotno prebivalstvo sliši za prodorno novico, ob vrelišču pa nastane novo, cvetoče mesto. Iz vasice na kraj zločina zbežijo skorajda vsi prebivalci. Celo prostitutka, pek in župnik. V vasici ostane le peščica ljudi. Pa še to le starci, otroci, nekaj žensk in štirje glavni junaki – enoroki mož, ki je poskrbel za evforijo in migracije, pritlikavec, norec in slepec (že omenjeni pevec). Kakšna nesreča nas je doletela. Tako si domišljajo. A v vasico prijezdi neznanec. Tujec. Človek, ki bo ponovno – pa čeprav z lažjo in prevaro – v te kraje bogu za hrbtom prinesel blaginjo. Napredek. Tako obljublja. Človek, ki ga nekateri zamenjajo za mesijo. Odrešenika. Kristusa. Božjega sina. Angela. To ne čudi, saj izvaja čudež za čudežem. Enorokemu moškemu vrne izgubljeno okončino. Slepec spregleda. Celo pritlikavec se spremeni v normalnega človeka. V svojo povečano verzijo. Obljuba boljše prihodnosti brez pomanjkanja in revščine je pred durmi. Retorika, ki bi jo pripisali dobro izurjenemu politiku, obljublja med in mleko. A kaj, ko je tujec, glej ga zlomka, sam … HUDIČ! Hja, hudiča za predsednika Brazilije. Misel vseh. Kdo pa bi odrekel kandidaturo osebi, ki na predvolilni kampanji obljubi, da nikomur ne bo potrebno več delati. Hudiča, zabava za vse. Obljubljeni hedonizem. Ne le to. Vsi bodo postali nesmrtni. Nikomur ne bo potrebno oditi v grob, kar lahko pomeni, da bodo službo (vsaj tisti, ki bodo hoteli delati!) izgubili le pogrebci in grobarji. Ha. Kakšen svet. Kdo si ne bi želel živeti v njem? Pomembno vprašanje, ki se preko alegoričnega zastavka sprevrže v kritiko brazilske diktature. Ne le diktature. Vseh totalitarnih sistemov po svetu. Vseh praznih obljub oblastnikov, ki se izkažejo za laži. Prazne, votle besede. Priučeno govorjenje, ki ga podkrepijo dolga leta urjenja v izkoriščanju reveža. Izkoriščanju slehernika. Podatek, da laž, ki jo trosi hudič in z njo slepi peklenske vernike, sprevidi le majhen deček. To lahko v prenesen pomenu pomeni le eno – prihodnost in spregled neresnic sloni na uporni mladosti. Na mladini, ki je edina zmožna ponesti državo v spremembo. Mladosti, ki ni kupljiva. Duši, ki ni prodana. Morda smo priče komediji. Celo črni, da ne bo pomote. Fantastiki, ki bi jo skorajda lahko označil za neko sprevrženo in v besedi stilizirano obliko magičnega realizma, ki napoveduje nove čase. Deluje kot vezni člen med Cinema Novo in Cinema Marginal. To je morda vse res, a ne smemo pozabiti dejstva, da so režiserji v preteklosti prav v filmskih karikaturah, napihnjeni in zmaličeni podobi realnosti, najlaže izpovedovali svoje politično prepričanje. Kritiko oblasti. Kritiko svetovne ureditve. Resno tematiko zaviti v smeh, ki so mu grehi oproščeni. Odpuščeni. Satira, ki ji celo cenzura pogleda skozi prste.