#samec

[lornashores]

@samecoin​ requested ⟶ oliver and company (1998)

“why should i worry? why should i care? i may not have a dime, but i've got street savoir-faire.“

[ivanthecruel]

#kviff #wannabe #amoviestar #tattoo #boy #model #sexy #samec #jaseneznat #chcibythermafrodit #karlovyvary #ivan #krasavec #tattoo #beard #beautiful #love #loveyourselfmore #behappy #nadhled #face #classic #hair #hairstyle #unworldliness #iamkidding #tonejsemja #jojsem #yesiam (v místě Karlovy Vary Old Town)

[pravymuz-sk]

Think You Know What “Alpha Male” Means? These Wolves Will Prove You Wrong

[kelsik17]

#Kamilko #my #pet #instaanimal #alfa #samec

[totalsubjektivni]

Vstopi brez strahu, pridi ven brez joka

„Smeji se, hlasta in se duši, preveč je pijan, da bi ga bilo strah. Slana voda, ki jo požira, se zdi enako opojna kot viski. Od časa do časa ujame neverjetne poglede na Kennyja, kako šviga v nekakšnem padajoč penast prepad. Potem pa se George, osredotočen na svoj lastni obred očiščevanja, še enkrat s široko razprtimi rokami opoteče na odprto, da bi prejel osupljivi krst valov. Preda se jim popolnoma, očisti se misli, govora, razpoloženja, hrepenenja, sebe vsega, celotnih življenj. Znova in znova se vrača in postaja vedno čistejši, svobodnejši, manj. Čisto sam je povsem srečen, dovolj mu je zavedanje, da si samo onadva s Kennyjem delita ta element. Valovi in noč in hrup obstajajo samo za njuno igro. Medtem pa ne več kot dvesto jardov stran luči svetijo z obale in avtomobili švigajo gor in dol po hitri cesti ter svetijo s svojimi dolgimi žarometi. Po temnih pobočjih je videti svetilke v oknih suhih domov, kjer izsušenci suhoparno hodijo v svoje suhe postelje. Vendar sta George in Kenny begunca pred suhoto, saj sta pobegnila čez mejo v vodni svet, kot carinsko pristojbino pa za seboj pustila svoja oblačila.“

Odlomek se več kot prilega „novemu rojstvu“, ki ga doživi starejši profesor v romanu Samec, ki ga je spisal Christopher Isherwood (izšlo pri založbi Sanje). Še se spominjam – in najbrž se tudi ti -, ko sem pred nekaj leti videl zelo dober film A Single Man, v katerem je modni kreator/režiser Tom Ford na velika platna prestavil prav pričujoči roman. Film se je zdel kot sanje. Lepo oblečen maneken, kjer so sobe sijale v svojem glamurju in nepozabnem stilu, igralci (t.j. Colin Firth in Julianne Moore) pa so se okoli sprehajali s tako pokončno držo, da bi jih lahko zamenjal za čas slavnih hollywoodskih starlet in lomilcev src iz klasične dobe Hollywooda. Film je imel tako prepoznavno stilsko preobleko, da bi lahko Toma Forda zamenjal za Douglasa Sirka ali Todda Haynsa. Sicer se filma ne spomnil do potankosti – bolj mi je v mislih ostal prekrasen in čaroben, skorajda zasanjan ambient in občutek potujevanja -, tako da ne morem soditi, koliko sprememb in novitet – ali bolje razlag in lastnih interpretacij – je vključil v film oziroma koliko sta si roman in film podobna ali različna. Zato bom to pustil ob strani. Sploh zato, ker roman do neke mere kritizira čas, ko je bila Amerika v tranziciji. V času velikih dogodkov polpretekle zgodovine. Kritizira predvsem malomeščanstvo in ozek pogled „srečnih družin“ iz primestja. Srečnih le navidezno, saj se dušijo v polnosti predsodkov do drugačnosti. Glavni lik je pač homoseksualec. Kot ponazarja že sam naslov – samec. Osameli jezdec v letih, ki hodi okoli kot v nekem stanju transa rutin in delirija vsakodnevnih obredov. V pol snu. Nikoli se zares ne zbudi iz svoje zamaknjenosti. To je razumljivo, saj sanja pretekle sanje. Dogodke, ki so ga priklenili v območje samote in zaprtosti pred žarečim življenjem. Zdi se, da je potem, ko je izgubil svojo veliko ljubezen, nehal živeti. Ali bolje – živel le napol kot nekakšen mesečnik. Nekdo, ki hodi tudi v spanju, a ga preteklost priklene na svoje duri spoznanja in zavračanja danosti. Realnosti. Kot da namesto kruha in vode živi od spominov. Nostalgije. Kot da mu poklic profesorja književnosti služi kot nenapisana knjiga spominov. Avtobiografija brez srečnega konca. A naposled le spregleda. Svojo starost postavi ob mladost. Svoje staro meso postavi ob mlado meso. Ob energijo, ki črpa iz življenja. Pa čeprav le za eno noč - prepojen z omamnimi hlapi alkohola. Knjiga se namreč odvije zgolj v enem dnevu, kjer človek pogleda v prepad neskončnega vrelca sedanjosti, ki jo vedno znova zavrača. Preteklost da, sedanjost ne, kot si vseskozi prigovarja. Prihodnost pa sploh ne obstaja. A že en samcat dan je lahko dovolj, da začneš verjeti, da je to prvi dan začetka tvojega življenja. Kliše? Mogoče. Sploh, če mladostno razigranost in luč odneseš s seboj v onostranstvo, ki skozi srečo v nesreči pomeni preporod in poslednji krik zmagovalca.

Še danes se spomnim dokumentarca The Human Behavior Experiments (letnica 2006), o katerem sem pred časom že pisal. V njem je namreč v nekem trenutku na ekran privrela zgodba, ki se je nedolgo nazaj zgodila na ameriških tleh. Zgodba, ki je neverjetna, a resnična, da se lahko zgodi le v Ameriki. Nikjer drugje (!?). Mogoče. V restavraciji s hitro prehrano v zaspanem mestecu dan poteka kot vsak drug. Upravnica dobi klic nekoga, ki se predstavi kot policaj. Prepriča jo, da je njena uslužbenka ukradla denar stranki, zatem pa jo prisili, da pregleda vse osebne stvari svoje uslužbenke. Moški na drugi strani telefona je tako prepričljiv v vlogi avtoritete, da sodelujoče prisili (zmanipulira) v osebno preiskavo „osumljenke“. Nič ne najdejo. Nič kar bi kazalo na kriminalno dejanje. Še več. „Obtoženo“ dekle sedaj sedi skorajda golo pred „poroto“ in čaka na trenutek, da prispe policija. Policije ni od nikoder, moški na drugi strani telefonske linije pa prisili sodelujoče, da se včasih nasilno drugič spet obsceno znašajo na uslužbenko. Pride celo do grobih sado-mazo dražljajev in posilstva. Nihče pa ne posumi, da gre za „prank call“. Scenarij se razvije tako, da vmes poseže policija, povsem slučajno izsledi „grešnika“, izkaže pa se, da je to moški srednjih let, visoko izobražen, poklicno uspešen družinski oče in mož, ki je podobna dejanja izvršil že v mnogih drugih krajih širom Amerike (primerov zlorabe naj bi bilo kar 70). To je vsebina sijajnega neodvisnega filma Compliance (letnica 2012, režija Craig Zobel), ki se odmevnega primera loti z vso silovitostjo in neposrednostjo. Ideja, ki se skriva za samim filmom, seveda poseže po zloglasnem Milgramovem eksperimentu. T.j. z nizom socialno-psiholoških poskusov, raziskanih v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja, kjer so se udeleženci odzivali oziroma bili pripravljeni ubogati avtoriteto, ki jim je ukazala izvršiti dejanje, ki ni bilo v skladu z njihovim prepričanjem in moralnimi vrednotami. Torej v popolnem nasprotju z njihovo svobodno voljo in že na meji kaznivega dejanja (vsaj v nekaterih primerih). Prav tega se loti film, ki verjame, da poslušnost, vera v pravilno ravnanje, ubogljivost in odsotnost človekovega notranjega čuta (odsotnost vesti) lahko pripelje do grozljivih, da ne rečem uničujočih posledic za okolico in sočloveka. Kdo pa lahko oporeka avtoriteti – pa čeprav le skozi prizmo telefonskega pogovora in ne na štiri oči. Včasih se sprašujem, zakaj imajo dejanja tako uničujočo moč. Drugič spet razmišljam o moči besede, ki lahko sproži plaz čustvenega nasilja, ki je včasih bolj boleče od fizičnega nasilja. Compliance združi oboje v vrtinčast brodolom „lahkovercev“ in lažnivcev. Saj ni res – pa je. Saj ne more biti nekdo tako neumen, da verjame vsemu, kar mu prodaja drugi. A je. Sploh v sodobnem svetu tehnologije, ko nevidne oči vedno opazujejo, spremljajo vsak naš korak in vsak „zapis“, ki ga pustimo za seboj v digitalnem svetu. Verjeti v laž, ki ga prodaja „drugi“ oziroma prodajajo „drugi“, je lažje kot upor proti avtoriteti ali opazovalcu/poslušalcu.