Bil je lep dan in K. je hotel na sprehod. Komaj je napravil dva koraka, že je bil na pokopališču. Poti so se tam vile zelo umetelno in nepraktično, a drsel je po eni kot po deroči vodi, zraven je trdno visel nad njo. Že od daleč mu je padla v oči sveže nametana gomila, tam se je hotel ustaviti. Bilo je skoraj tako, kot bi ga gomila vabila, mudilo se mu je tja, da se mu ne bi moglo bolj. A kdaj pa kdaj jo je komaj videl, zakrile so jo zastave, platna so plahutala in silovito udarjala drugo ob drugem. Zastavonoš ni bilo videti, a kot da je tam bilo zelo veselo.
Še je upiral pogled v daljavo, ko je na lepem ugledal prav to gomilo, zraven njega je bila, ob poti, pravzaprav že skoraj za njim. Hitro je skočil v travo. Pod nogo, ki se je odrinila, je pot divjala naprej, zato se je K. opotekel in padel na kolena, prav pred gomilo. Za grobom sta stala dva človeka in v zraku držala nagrobni kamen, vsak s svoje strani; komaj se je K. prikazal, že sta zasadila kamen v zemljo in stal je trdno, kot prizidan. In že je iz grmovja stopil tretji človek in K. je takoj ugotovil, da je umetnik. Na sebi je imel samo hlače, srajco, ki je bila slabo zapeta, in žametno čepico; v roki je imel navaden svinčnik in ko se je bližal, je že risal po zraku figure.
S svinčnikom se je lotil kamna, na vrhu; kamen je bil zelo visok, umetniku se ni bilo treba sklanjati, pač pa se je moral nagniti naprej, kajti med njim in kamnom je bila gomila, nanjo pa ni hotel stopiti. Vzpel se je torej na prste in se z levico oprl na ploskev kamna. Zelo spretno je nekaj brkljal in posrečilo se mu je, da je z navadnim svinčnikom delal zlate črke; napisal je: “Tukaj počiva --” Vsaka črka je bila videti čista in lepa, globoko vrezana in popolnoma zlata. Ko je napisal tedve besedi, se je ozrl nazaj in nanj. No, K. je željno čakal, kako se bo napis nadaljeval, in komaj se je brigal za umetnika, samo kamen je gledal. In res se je umetnik spet lotil pisanja. A ni več mogel, nekaj ga je oviralo. Svinčnik mu je omahnil in spet se je obrnil. Zdaj ga je tudi K. pogledal. Opazil je, da je umetnik v hudi zadregi, da pa ne more povedati, zakaj. Vsa prejšnja živahnost je umetnika minila. Zato je bil zdaj v zadregi tudi K.; nebogljeno sta se spogledovala; grd nesporazum in nobeden ga ni mogel poravnati. Zdaj je začel zvoniti še zvonček v pokopališki kapeli, ob najbolj nepravem času. A umetnik je dvignil dlan in zakrilil z njo in zvonček je utihnil. Čez nekaj časa je spet začel, zdaj čisto tiho, in takoj nehal, ne da bi mu kdo posebej ukazal, kot da bi hotel samo preizkusiti zven. Umetnikov položaj je bil tak, da se K. ni mogel potolažiti. Začel je jokati, dolgo je hlipal v dlani, ki ju je držal predse. Umetnik je počakal, da se je K. umiril, potem se je le odločil, da bo pisal naprej, saj ni našel drugega izhoda. Že ob prvi mali potezi je K. občutil olajšanje, umetnik pa jo je očitno naredil s skrajnim odporom; in pisava ni bila več tako lepa, predvsem se je zdelo, da nima dovolj zlata, poteza se je vlekla bledo in negotovo, pač pa je črka postala zelo velika. Bil je J, umetnik ga je že skoraj naredil, potem pa je besno brcnil v gomilo, da je povsod naokrog letela zemlja. Navsezadnje ga je K. razumel; ni bilo več časa, da bi si izprosil odpuščanje; z vsemi prsti je ril v zemljo in ta se mu ni skoraj nič upirala; kot da je vse pripravljeno; tenka skorja zemlje je bila le zaradi videza; tik pod njo se je odprla velika luknja s strmimi stenami in K. se je pogreznil vanjo, mehak tok ga je obrnil na hrbet. Tam spodaj je še zmeraj stegoval vrat in obračal glavo navzgor, a že ga je jemala nepredirna globina, zgoraj pa je mogočno okinčano švignilo po kamnu njegovo ime.
