#nevihta

[mclion]

Rahlo rosi. Srake se razigrano lovijo. Tečem, letim, bežim pred nevihto! Nedaleč, Ona, na terasi stoji. Oblečena le v nasmeh in dežne kapljice. Veličastna. Okamenelo strmim. Nevihta naju prekrije. #kratkazgodba #dež #nevihta #neurje #boginja (at Ptuj) https://www.instagram.com/p/CBDxapEFwx1/?igshid=nype3wcsjrf2

[gorindol]

Grmada in Šmarna v nevihti

Dobimo se v Šmartnem. Ravno ko štartamo začne deževati. Na začetku bolj rosi, kasneje pa se ulije. Pot nas pelje po čez gozd in postaja vse bolj blatna. Ravno ko pridemo na jaso na vrhu Grmade, se utrga oblak. Vsi smo mokri do kosti. Po strmi, blatni in skalnati poti se spustimo do sedla in mimo kapelice Sv. Sobote do vrha. Dol gremo najprej do sedla potem pa po vozni poti do Zavrha. Še ciljni šprint nazaj do Šmartnega in končno smo spet na suhem. Vrhunsko

[gentle-violence]

Ko so bogovi prosili za pomoč ljudi (1)

Marsikatera ljubezen se lepega dne konča in tako sta se tudi Strela in Grom na lepem razšla. Uradna razlaga so bile prevelike medosebne razlike, neuradnih pa je v takih zgodbah vedno dovolj in še preveč. Bog Vetra, ki ju je ustvaril, je bil zelo razočaran, saj odtlej nevihte, ki so bile vselej eden njegovih najuspešnejših projektov, sploh niso bile več vredne tega imena. Marsikaj je skušal nadoknaditi z razvijanjem novih vrst tornadov in orkanov, ampak vsak ve, da nobena stvar ne doseže tako veličastno strašnega učinka kot nenaden blisk in mogočno grmenje, od katerih se naježi koža, noge pa se prično tresti. Uničujoče naravne katastrofe sicer dosegajo večje učinke, vendar pa jih ljudje obravnavajo prej s prezirom kot pa z dostojnim spoštovanjem.

Bog Vetra je sicer nekako uspel prepričati Groma, da je še naprej sodeloval pri nevihtah, vendar pa je moral za svetlobne učinke najti neko rezervno rešitev, saj se je Strela odpravila iskat samo sebe in svoje notranje duhovno bistvo na romanje po poti največjih svetovnih vulkanskih izbruhov.

Tako se je Bog vetra odpravil na Kitajsko, k proizvajalcu cenenih, a izjemno učinkovitih pirotehničnih sredstev. To je bil starec, ki je kljub svojem velikem bogastvu živel skromno, v leseni kolibi na vrhu neke gore. Otroci, ki jih je vedno velikodušno zalagal z denarjem, so šli na svoje in se odselili, njega pa je to prav veselilo, saj je tako lahko končno prepustil vodenje podjetja drugim, sam pa je prevzel precej mirno in udobno službo direktorja razvoja in se je tako na gori lahko po mili volji posvečal občudovanju in proučevanju tamkajšnjih zelo divjih neviht, iz katerih je včasih lenobno črpal navdih za nove izdelke. Vsi izdelki njegovega podjetja so bili praviloma uspešni, saj imajo številni ljudje radi glasno in eksplozivno pirotehniko, medtem ko je estetski učinek pri teh stvareh pomemben le manjšini. Seveda pa po ločitvi Groma in Strele nevihte niso več bile to kar so bile včasih in ravno sredi razmišljanja o tem, kaj je lahko šlo narobe, je starca zmotil nenadni prihod visokega gosta.

Bog Vetra je prispel na goro z velikim pompom, saj je želel napraviti velik vtis na starca. Tako se je v jasnem dnevu pripeljal navzdol po nedolžno sinjem nebu v svoji največji ognjeni kočiji. Hkrati je naročil tudi Gromu, da naj za to priložnost da vse od sebe. Starca pa začuda vse to ni navdalo s kakim posebnim strahom ali presenečenjem. Samo pljunil je predse in suho pripomnil: »Če je strela z jasnega od zdaj naprej samo še nek smešen in pompozen tip oblečen v krzna v nekakšnem kičastem pozlačenem vozu iz katerega švigajo cenene iskre in dim, medtem ko grom užaloščeno zavija namesto da bi besnel, potem se bom raje odselil z gore in takoj naročil delavcem, naj za šalo naredijo veliko boljši nebeški ognjemet.«

Nekaj takega je Bog vetra v bistvu tudi hotel od njega, vendar pa mu je starčeva nesramnost vzela sapo in potem ko je parkrat globoko vdihnil, je zarobantil: »Tvoja roba sploh ni nič posebnega, starec! Videl in slišal sem tvoje najboljše izdelke na delu in moram reči, da nisem bil posebej navdušen.« Starec pa se ni pustil zmesti. »To je mogoče že res,« je dejal, »vendar pa se izdelki mojega podjetja zelo dobro prodajajo in nekaj mi govori, da se bodo zdaj, ko so nevihte propadle, prodajali še veliko boljše. Edino kar obžalujem, je da ne bo več veličastnih in strašnih neviht, kakršne so me vse življenje navdihovale, ampak ... dobiček je le dobiček!«

Bog vetra je ostal popolnoma brez besed. Za trenutek je bil popolnoma osupel. Ko je osuplost popustila in se je ovedel, ga je popadel bes in bi starcu napel marsikatero, vendar pa je bilo že prepozno. Ker so trenutki bogov veliko daljši od človeških, je namreč vmes minilo že več kot sto let in ne starca ne kolibe že zdavnaj ni bilo nikjer več. Bogu vetra ni preostalo nič drugega kot to, da se odpravi v Evropo poiskat kakega res dobrega zakonskega svetovalca.