Dva goloba čepita na pločniku. Ne briga ju, da grem mimo, onadva še kar čepita. Naveličana tega ljubljanskega folka, jebi ga, nama se tem vsega naveličanim luzerjem več ne da umikat.
Najlepše mesto na svetu, trdi župan, evo, midva sva del te lepote, turisti naju fotkajo. Pojdi mimo, prjatu, ne težit. Ravnokar sva se nažrla ostankov ene pice, en Kitajc je ni mogel cele pojest, pa sva jo midva, okej? A maš kaj proti?
A lahko malo tu v miru posediva, ne da bi nama kdo telefon v glavo rinu, lej kako zanimiva fotka, doma jo bom otrokom pokazal? Boš, ja, ko da otroke zanima, kaj si ti danes v mestu videl. Kot da sploh opazijo, kdaj si domov prišel, komaj da glavo od fejsbuka dvignejo, ko noter stopiš … Nehaj si domišljat, koliko jim pomeniš in kako dober foter si. Dej zatlači si tisti svoj telefon nekam, slikaj rajši babe, al si se že čist posušu v glavo? Daj spelji se že, bumbar …
Okej, okej, mimo sem šel in sem samo eno fotko pritisnil, naj imata mir. In sem potem še razmišljal, jebenti, komot bi ju lahko razgnal tam s pločnika, da bi odprhutala nazaj na ljubljanske strehe, pa ju nisem. In že par ur razmišljam, zakaj ne.
Mogoče sem pa dobrega srca.
-Jonas