Pulmologija v zdravstvenem sistemu Slovenije
Moram si vzeti malo premora od politike, ker bo Izrael še naprej ubijal otroke, desničarji na tem območju pa še naprej ne bodo vedeli, da se je 2. svetovna vojna končala l. 1945 in da so jo izgubili. Napisal bom nekaj stvari o slovenskem zdravstvenem sistemu iz moje perspektive.
Opažam, da nekateri tendenciozno govorijo (samo) negativno o slovenskem zdravstvenem sistemu, čeprav je situacija povsem drugačna. Kako jaz, kot pulmolog v Splošni bolnišnici Izola, vidim dostopnost sistema za moje paciente in možnosti njihovega zdravljenja?
Najprej bom navedel, kar je dobro. V SB Izola imamo celotno slikovno diagnostiko, štiri CT-naprave, med katerimi je ena fotonski CT zadnje generacije z res minimalnim sevanjem. Odgovorno trdim, da boljše od tega ne gre. Načrtovan je tudi nakup PET-CT aparata.
Kar se tiče funkcionalne diagnostike, izvajamo spirometrijo z bronhodilatatornim in bronhoprovokacijskim testom, merjenje difuzijske kapacitete, FVC (nadomestna metoda za pletizmografijo) in FeNO. Manjka nam impulzna oscilometrija, vendar brez nje bistvenih stvari ne zamujamo.
Kar se tiče invazivne diagnostike, izvajamo bronhoskopsko diagnostiko, imamo radialni, v postopku nabave je tudi linearni EBUS. Poudarjam, da smo splošna bolnišnica oziroma sekundarna raven in da vsega ne izvajamo – intervencijska bronhologija je rezervirana za terciarno raven.
Izvajamo tudi diagnostiko motenj dihanja med spanjem, torej respiratorno poligrafijo na domu, pa tudi uvedbo CPAP-terapije po titraciji aparata na domu. Za zahtevnejše primere (polisomnografija in BiPAP-terapija) je pristojna terciarna raven (UKPA Golnik).
V bolnišnici je pulmološka dejavnost internega oddelka, kjer zdravimo paciente do ravni akutne neinvazivne mehanske ventilacije. V načrtu je tudi odprtje polintenzivne enote, ko bo dovolj medicinskih sester – do takrat pa za hujše primere skrbi internistična intenzivna enota.
Izvajamo torakalne punkcije in drenaže, vstavljamo trajne torakalne drene pri paliativnih pacientih. Ambulantno in na oddelku izvajamo še marsikaj drugega, vendar mislim, da je to dovolj, da si ustvarite predstavo, kaj vse ponujamo pacientom.
Mimogrede, v SB Izola smo samo trije pnevmologi. Imamo še štiri specializante, ki se bodo kmalu vrnili z rotacij po terciarni ravni, ko opravijo specialistični izpit. Vendar nas pri delu v bolnišnici najbolj omejuje pomanjkanje medicinskih sester, ki je katastrofalno.
SB Izola pokriva južno Primorsko, kjer imamo na primarni ravni pnevmologe v več zdravstvenih domovih. Večino ambulantnih pacientov obravnavajo oni in tam ni velikih čakalnih dob. Pred kratkim je pnevmolog iz Postojne odšel v pokoj, nadomestila pa še ni – in to je zdaj problem.
Bolj kompleksni pacienti prihajajo k nam v ambulanto in tam obstaja čakalni seznam. A to ni nujno slabo. Če na primer izbrani zdravnik posumi na neko obstruktivno pljučno bolezen (astmo ali KOPB), bo pacientu uvedel začetno terapijo, dokler ne pride na pregled k nam.
To čakanje nam tudi v diagnostičnem smislu pomaga, saj bomo videli ali in kako deluje začetna terapija. Če bi prišel na pregled takoj, te pomembne informacije ne bi imeli. Tako je čakanje na pregled pri specialistu včasih pravzaprav dobra stvar. Nujni pacienti itak pridejo na UC.
Največji problem v pulmologiji v Sloveniji danes je diagnostika motenj dihanja v spanju. Ocene pravijo, da ima v splošni populaciji 22 % moških in 17 % žensk spalno apnejo. Teh pacientov je res preveč in obstoječa mreža pulmologov preprosto nima kapacitet za hitrejšo obravnavo.
Tu pa je tudi drug problem – ni dovolj, da imamo le zdravnike in sestre, potrebujemo tudi dovolj aparatov. Naši poligrafi in CPAP-i v SB Izola delujejo s podmaksimalno kapaciteto (vsaj en aparat mora biti vedno na voljo za nujne primere), pa je čakalna vrsta kljub temu ogromna.
Za vse, kar iz objektivnih razlogov ne moremo ponuditi pacientom v SB Izola, imamo vedno odličen in hiter dostop do terciarnih ustanov – UKPA Golnik in klinični oddelki za pulmologijo ter torakalno kirurgijo v UKC Ljubljana. Sodelovanje z njimi je brezhibno.
Za zaključek – pulmologija v slovenskem zdravstvenem sistemu na južnem Primorskem deluje zelo dobro, če ne kar odlično. Obstajajo pogoji za delo in za obravnavo pacientov, stvari, ki še manjkajo, so v načrtu (kot sem že omenil - linearni EBUS, PET-CT...).
Glavni problem pa je pomanjkanje kadra – na prvem mestu medicinskih sester. Kdor želi dobro slovenskemu zdravstvenemu sistemu, se bo potrudil, da se pomanjkljivosti odpravijo. Najprej je treba privabiti sestre in zdravnike. Pogoji za delo so, nekaj drugega manjka.
Medicinskih sester je v Sloveniji dovolj, le da ne želijo delati v bolnišnicah, ker niso motivirane – za lažje delo v zdravstvenih domovih dobijo večjo plačo, delo v trgovini pa je tudi bolje plačano in brez velike odgovornosti.
Zdravnikov primanjkuje predvsem na primarni ravni.