Zakaj natečaji, zakaj arhitektura?
Slovensko podeželje, na meji naravnega dragulja Triglavskega narodnega parka, sredi idilične alpske vasi. Okoliščine, vredne vsakega poskusa, stvaritve nečesa razburljivega. Kot skupina smo se sestali dober mesec dni pred oddajnim rokom, z enim samim ciljem: ustvariti prostor za otroke, prostor, v katerem bi želeli odraščati tudi mi sami.
Vrtec danes ni le ustanova kjer se otroka varuje, temveč gre za njegov drugi dom, prostor njegove prve socializacije. Bohinjska Bistrica nam ponudi idilično lokacijo ob robu naselja, kjer smo imeli možnost zasnovati prostor za razburljivo otrokovo izkušnjo.
Projektiranje smo osmislili v treh glavnih fazah. Najprej smo preizskušali oblike igralnice kot samostojne enote, ta je temeljila na dveh faktorjih. Prvi je direktna dostopnost z vrtom, druga pa nivojska razburljivost znotraj enote. V drugi fazi smo želeli zahtevane prostore urbanistično umestiti preko različnih struktur, faktorji zasnove pa so temeljili na treh okoliških parametrih – morfologiji obstoječe osnovne šole, interpretaciji tradicionalne arhitekture v okolici ter vzorcu stanovanjskega tkiva v naselju.
Osrednji zunanji prostor vrtca smo uredili kot trg, pri katerem je bilo izhodišče gibanje po prostoru, kjer se vsak počuti varno. Vodilo našega razmisleka je bil velik in prepleten prostor, ki počasi iz popolnoma javnega preide v pol zasebno – vrtčevsko. Skozi projektiranje smo želeli na območje vnesti duh vaškega trga, ki bi bilo zbirališče, igrišče, prireditveni prostor za učence in kolesarki poligon obenem. Zasnova arhitekture stavbe interpretira dva glavna elementa bohinjske vaške gradnje - »štalo« kot servisni objekt, ter na drugi strani razdrobljeno bivalno tkivo združeno kot varne »hišice« za otroke.
Ker smo projekt ustvarjali predvsem kot del našega izobraževalnega procesa, zaprti v času karantene, smo v procesu dela precej veliko razmisleka namenili, kako prostor narediti otrokov drugi dom. To je botrovalo tudi k odločitvi, da so vse igralnice v pritličju, saj sredi neokrnjenih Bohinjskih livad in gozdov, igralnica v drugi etaži po našem mnenju ni primerna za otrokov razvoj. Kot skupina smo bili mnenja, da vrtec ni le varstveni center, ampak predvsem otrokovo veliko igrišče, kjer mu je pot jasna, razburljiva in poučna. A kar je najpomembeje pri vsem je bilo to, da smo tudi mi kot ekipa doživljali veselje ob oddaji natečajne rešitve.
V času epidemije, virualnega stika in spremenjenega načina življenja je bilo delo predvsem izziv. Šele danes pa se zavedamo kako nam je projekt spremenil prihodnost. Začetni cilj je bil pridobiti predvsem nova znanja, natečaji pa so temu najbolj primerni. Preko njih se ne odkriva le nove prostorske rešitve, z različnimi pogledi na enakem območju, gradi se tudi dobro ekipno delo. To vidimo danes, leto dni kasneje, ko se v razširjeni ekipi lotevamo novih izzivov. Spremenjena ekipa se je poleti leta 2020 lotila prenove Kreativne četrti Barutana v Kamniku z izredno uspešno izvedenim projektom, dela na območju in ideje pa se nadaljujejo. Lotili smo se lastnih projektov, ob tem pa tudi novih natečajnih rešitev v javnem prosotru. Vrtec v Bohinjski Bistrici nam tako ni le podal nova znanja, ampak ustvaril nova poznanstva in združil mlade študente, ki ves čas v spremenjenih sestavah projektirajo nove prostorske rešitve s svojim pogledom na razvoj javnega prostora v prihodnosti. To je največja vrednota, ki jo kot mladi snovalci lahko javnemu prostoru damo – drugačne ideje in fleksibilne prostorske rešitve v »novi« realnosti.
Pri natečajni rešitvi so sodelovali: Amela Dedić, štud. arh.; Luka Preradovič, štud. arh.; Mitja Kuret, štud. arh.; Jan Šimnovec, štud. arh;
Mentorja: Sinan Mihelčič u.d.i.a. in Polona Filipič u.d.i.a.
