Nov semester, novi izzivi
Januarja sem zakoračila v drugi del moje študentske izmenjave. Prvih pet mesecev in pol je minilo res izredno hitro. Kljub temu da sem pričakovala, da bom po prvem delu izmenjave občutila natanko to, se mi vseeno zdi čudno, kaj vse sem doživela, se naučila in spoznala v tako kratkem času. Kot prvo sem spoznala, da del izmenjave ni le - kot marsikdo najbrž najprej pomisli - neskončno dolge in odbite študentske žurke, spoznavanje novih ljudi iz različnih koncev sveta, pozabljanje njihovih imen, a ne kontinentov, iz katerih prihajajo, in spopadanje z jezikovno-kulturnimi razlikami. Lahko bi rekla, da je to le tista osnova, na kateri vsak posameznik, ki se odpravi v tujino, gradi. Povsem po svoje. In na način, ki mu je nič manj kot le "najbolj všeč".
Izmenjava s sabo prinese tudi veliko preizkušenj. Najprej - popoln skok na glavo. Je kot nekakšno vznemirljivo potovanje v neznano. Prihod v prazno belo študentsko sobo, občasne nevšečnosti z internetnimi povezavami in dejstvo, da se večkrat kot ne, ne moreš obrniti na nikogar drugega kot le nase. Spopadanje in potrpljenje z birokratskimi zadevami, roki in papirji. Ugotovitev, da nam je kot prebivalcem Evropske Unije marsikatera nevšečnost prihranjena. Kompromisi z ljudmi in z njihovimi bivalnimi navadami, ob katerih bi doma večkrat izgubila glavo. In tiho zadovoljstvo ter zadoščenje, ko ti vse prav lepo uspe. Ko pridobiš nove prijatelje in ne le bežne Erazmus znance. Ko se ob koncu semestra vse seminarske naloge in eseji zdijo prav v redu. Ko te profesor v razredu pokliče po imenu in vpraša za mnenje - ker ga enostavno zanima. In ko ga brez nepotrebne nervoze tudi predstaviš. Pravzaprav je nekakšen način pridobivanja samostojnosti. Gre za zabavno utrjevanje mehkih nog, meni pa je izmenjava doslej prinesla tudi več odločnosti in samozavesti.
V preteklih mesecih sem malo potovala. Z večjo mednarodno delegacijo Erazmus odprave smo obiskali Stockholm. Na Švedskem sem obiskala še Malmö, mesto na drugi strani mostu, ki ga ob lepem jasnem vremenu lahko opazujem iz obrežja Amagerstrand, peščene obale le nekaj minut oddaljene od mojega študentskega doma. Na Danskem pa sem raziskovala predvsem severni del Sjællanda, otoka, na katerem se nahaja tudi prestolnica, Kopenhagen. Nekaj je bilo izletov s kolesi, nekaj z vlakom do bolj oddaljenih mest, ostalo pa sem obiskala s kulturnim tečajem, ki sem se ga udeležila v jesenskem semestru. To seveda ni nič v primerjavi z Avstralci in Američani, ki so predvsem prišli na izmenjavo v Evropo in ne v Kopenhagen. Ta je bil večkrat kot ne le odskočna deska za obiske drugih evropskih držav. Moji izleti so geografsko nekoliko bolj omejeni. Z nekaj študenti se dogovarjamo, da bi se kmalu odpravili na izlet po zahodnem delu Danske. Obiskali bi radi Odense, Aarhus, Skagen, Aalborg, mogoče Billund. Resno razmišljam tudi o obisku Roskilde festivala konec junija. Roskilde je manjše mesto poleg Kopenhagna, ki vsako leto gosti enega največjih glasbenih festivalov v Evropi. In seveda tudi enega najdražjih.
Najbolj pomembno pa je dejstvo, da sem trenutno v končnem šprintu proti končanemu dodiplomskemu študiju. To je namreč moj zadnji semester štiriletnega študija mednarodnih odnosov. Odločila sem ga končati s tremi fantastičnimi predmeti na Univerzi v Kopenhagnu - Politics in Africa, Global Public Governance in Global Environment Politics. Če bo šlo vse po načrtih, bom semester zaključila z naprednim obvladanjem danskega lomljivega jezika. Poleg tega pa me od srede marca do srede maja čaka težko pričakovano pripravništvo na veleposlaništvu RS v Kopenhagnu. In nekaj prav tako težko pričakovanih obiskov.
Nov semester se ne bi mogel začeti bolje. Začel se je z največjo zabavo v letu, ki jo gosti naš študentski dom, in je izredno ekskluzivne narave (ali drugače: le za lojalne prebivalce). Imenuje se TDC, kar je krajše za Tour de Cuisine. To pravzaprav pomeni, da mora vsako nadstropje izbrati svojo temo, v skladu z njo okrasiti svoje skupne prostore, poskrbeti za kostume stanovalcev, ustrezno pijačo in kratko igro. Nadstropij je devet, zabave se je udeležilo okoli sto prebivalcev. Bila je gužva. Ampak izjemno zabavna gužva. Naše nadstropje je izbralo temo The Princesses. To pomeni, da je naša dnevna soba postala grad, naš hodnik obzidje, vrata pa vhod v luksuzne sobane znanih Disneyjevih in ne-Disneyjevih princesk. Moji osebni zmagovalci so bili prebivalci iz 8. nadstropja. Odločili so se za Alico v čudežni deželi. Sredi hodnika so postavili pregrado, ki te je prisilila, da si se po kolenih priplazil skozi luknjo. Na drugi strani so nas čakali okusni brownieji in čutarica z ogabno pijačo, na njih pa napis: 'eat-me', 'drink-me'. Ko smo se ustrezno pomanjšali z okušanjem hrane in pijače, smo bili povabljeni na čajanko v njihovem dnevnem prostoru. Tam so nas pričakali režeči maček, srčna kraljica, gospod Zajec, Alica osebno in številni drugi liki iz pravljice, ki so pravzaprav v vsakdanjem življenju le običajni študentje. Tudi ostale teme so bile domiselne, vse opremljene z ustrezno glasbeno podlago, prevzemanjem igralskih vlog in strežbo ustrezne pijače: Bollywood, the Penthouse, Octoberfest, Twister, vrtičkarji, Charleston, recimo.
[Sleeping Beauty, Princess Leia, Belle Without the Beast, Princess Ariel, Pocahontas and Snow White, nekaj naših princesk, ki so žurale v party-sobi.]
[Pepelka, ko je še imela oba čevlja.]
[Gospod Zajec in režeči maček iz 8. nadstropja.]
[Princesa Merida iz Disneyjeve risanke Pogum pričakuje obiskovalce Disneyjevega gradu.]
[V notranjosti se je zdela Trnuljčica že nekoliko zaspana.]
Nato sem bila povabljena na proslavo ob kulturnem dnevu na slovensko veleposlaništvo, kjer je veleposlanik poskrbel za krepitev vezi med tukaj živečimi Slovenci. Poleg uslužbencev veleposlaništva, nekaj visokih predstavnikov slovenske diplomacije in gospodarstva, je bilo tam tudi več družin in mladih. Na prireditvi oziroma t. i. 'formalnem druženju' niso pozabili niti na harmoniko, petje Zdravljice, Kiki bonbone, ajdov kruh in poli salamo. Vzdušje je bilo izredno domače. Veleposlaništvo ima izredno prijetno in prijateljsko osebje, tako da se prakse že res veselim.
Začela sem tudi s prostovoljnim kuhanjem kave v študentski kavarni Kommunen na našem faksu. Samo-organizacija študentov tu namreč izredno dobro deluje. Kavarna vsak teden priredi Petkov bar, s posebno ponudbo piva in drugih alkoholnih pijač, občasno se zgodi tudi jam session, večinoma pa se čez teden od 8. do 18. ure streže le kavo in čaj. Skupine študentov se napišejo na seznam in se na vsaki dve uri zamenjajo, v tem času pa se družijo in skupaj kuhajo kavo za druge študente. No, pravzaprav bi lahko spremenila končnice in to zapisala v prvi osebi. Vsak četrtek zjutraj skupaj z Anno, Liso, Mathilde in še eno Evo (ja, tudi tu jim ne zmorem uiti) pripravimo šest različnih čajev in kuhamo kavo ter zraven pristavimo nekaj piškotov. V zameno za dve prijetni uri zbujanja na teden si skupaj z danskimi študentkami pripravimo zajtrk; prejšnji teden je bil iz pekarne, ta teden smo si pripravile kosmiče z mandlji in granatnim jabolkom, za nadaljnje četrtke pa načrtujemo peko kolača. In vse poteka izredno ležerno: ker je delo prostovoljno, se noben ne razburja, ampak je vsak le hvaležen za tisti prvi jutranji lonček sveže kave. Ob tem pozitivnem vzdušju pa zlahka navežeš tudi nove stike.
Teden smo s Sidonie, Benoitjem, Leno, Alexandro, Augustom in Chloe zaključili ob prijetnem opoldanskem brunchu s palačinkami v Nørrebroju, se kasneje skupaj odpravili v Studenterhuset (ki prav tako deluje na prostovoljni študentski bazi), kjer so eno uro stregli zastonj pivo, in proti večeru pot nadaljevali v Statens Museum for Kunst, kjer so imeli nekakšen dan odprtih vrat in hkrati gostili festival Frost. Stavba muzeja je ogromna in znotraj so v glavni avli postavili oder, kjer so skozi večer igrali različni danski izvajalci. V dvorani, nekaj stopnic nižje, so se znašle stojnice s hrano in pijačo. Vse razstave so bile odprte za ogled, poleg tega pa so tekom večera priredili še štiri koncerte v razstavnih prostorih. Točno tam, kjer visijo slike znanih evropskih umetnikov. Število obiskovalcev vsakega koncerta je bilo omejeno, ampak karte so bile zastonj. Za vsak koncert so zaprli nek predel muzeja, se nekoliko poigrali z osvetlitvijo in ljudje so ponoreli. Muzej je dobesedno zaživel. Obiskovalcev je bilo toliko, da so varnostniki morali nekoliko korigirati vstop. Proti koncu večera je pred stavbo nastala sto metrov dolga kolona kulture željnih domačinov. Bilo je resnično super.
[S Caroline sva se znašli na uradni strani muzeja.]
Nekaj dni kasneje sem zbolela, zato sem svoje izhode v mestno življenje nekoliko omejila, da sem prespala vročino. Vendar sem na koncu odšla na sprehod po sončni Christianiji in po obali, uspelo mi je narediti nekaj lepih fotografij in se udeležiti vseh predavanj.
Odšla pa sem tudi na filmski večer na faksu, pred stavbo katerega se mi je isti večer pokvarila ključavnica na kolesu, kar je precej nerodna zadeva, in spila pivo s francoskimi študenti v Kayak baru ob robu enega od kanalov v centru mesta, kjer so ob jazz koncertih v okviru lastnega dvotedenskega festivala ponujali zastonj obisk savne, ter seveda vseskozi vneto spremljala naše odlične športnike na olimpijskih igrah skupaj z Danci, Nemci, Rusi in Poljaki, ki so se podučili o slovenskih športnih vrlinah in navijaških frazah.
[Ogled skokov ob pici in kokicah s Caro za Nemčijo in Leno za Poljsko.]
